Zasavski rudarji in papež Frančišek

| 14.03.2014, 15:12 Tone Gorjup

Kaj imajo skupnega zasavski rudarji in papež Frančišek? Rudarji so več kot osemdeset ur preživeli v jami, kjer so stavkali, papež pa je bil ob prvi obletnici svojega pontifikata na duhovnih vajah. Vodja stavkajočih je po prihodu iz jame dejal: „Imamo voljo, ki jo v Sloveniji potrebujemo, če želimo kaj narediti.“ Kdor vzame duhovne vaje zares, se po besedah papeža vrne prenovljen v običajno življenje. Imeti voljo, biti prenovljen, pripravljen na nov začetek ... dovolj oprijemljiva vzporednica za nadaljevanje.

Rudarji Rudnika Trbovlje-Hrastnik v zapiranju so stavko začeli 3. marca, ker niso prejeli januarskih plač v celoti, čeprav gre za državno podjetje. Med zahtevami so še odpravnine za presežne delavce, jasen načrt glede prihodnosti in možnosti prezaposlitve. Skratka rudarjem gre predvsem za to, da imajo delo, da so zanj pošteno plačani in da družini prinesejo kruh. V Zasavju, kjer je brezposelnost precej nad povprečjem, je tudi socialna stiska velika in zato človeško dostojanstvo velikokrat ranjeno. „Biti brez dela“ je največja skrb marsikoga v času krize, ko delovna mesta izginjajo in novih ni od nikoder. Ko je papež Frančišek septembra lani obiskal Sardinijo, ki se utaplja v brezposelnosti, je spregovoril o lasni izkušnji. "To je realnost, ki sem jo dobro poznal v Argentini. Sam tega, da ne bi imel dela, nisem doživel, moja družina pa," je dejal papež in povedal, kako je moral oče zaradi krize zapustiti domovino in iti s trebuhom za kruhom. Spregovoril je tudi o pogumu, ki je potreben za preživetje. Kjer primanjkuje dela, po njegovih besedah primanjkuje tudi dostojanstva. Brezposelnost v sodobnem svetu je največkrat posledica v dobiček usmerjenega gospodarstva.

Papež je pred meseci posredno spregovoril tudi rudarjem. Udeležencem študijskega dneva o okoljskih in družbenih vprašanjih na območjih svetovne rudarske industrije, ki ga je v začetku septembra pripravil Papeški svet za pravičnost in mir, je namenil nekaj svojih misli. Spregovoril je o vodilnih pri podjetjih in njihovi odgovornosti do rudarjev in njihovih družin, lokalnega prebivalstva in okolja, mednarodne in medgeneracijske solidarnosti. Dotaknil se je ekoloških in socialnih posledic, ki jih prinaša rudarska industrija. Predvsem pa se je zavzel za zagotavljanje ekonomskih in socialnih pravic delavcev. Pri nas je Rudnik Trbovlje - Hrastnik v državni lasti. Ta ga je že leta 2000 začela postopno zapirati. Nad uresničevanjem načrta zapiranja, ki so ga večkrat podaljšali in bo zdaj sklenjen leta 2018, bdi ministrstvo za infrastrukturo in prostor. Tudi denar za zapiranje in za blaženje ekonomsko-socialne stiske v Zasavju je bil zagotovljen. Čeprav govorijo o 180 milijonih, poznavalci pravijo, da jih je bilo precej več; tu so še lastna sredstva družbe. Največ so ga porabili namensko, nekaj so požrli zavoženi projekti, nekaj ga je po „govoricah“ poniknilo, čistih računov pa ni. Lani bi moral rudnik v skladu z zasavskim zakonom prejeti 14 milijonov, s sprejetjem zakona za uravnoteženje javnih financ pa so prejeli le pet milijonov evrov. To je tudi razlog za zaplete z bankami in blokado računa. Tako so bili zaposleni brez dela plač, presežni delavci pa brez odpravnin. Zato se je stavka začela. Vodstvo rudnika je imelo zvezane roke, država kot lastnica, pa se sprva ni zmenila za nastal položaj. Šele zaostritev stavke in odhod v jamo sta prinesla začasno rešitev in nadaljevanje pogajanj pri dnevni svetlobi. Bo država, ki pri mnogih drugih svojih uslužbencih ni tako mačehovska, izpolnila, kar obljublja? Medtem bi morali pristojni organi kot so policija, tožilstvo in protikorupcijska komisija raziskati, kako je bil porabljen denar za zapiranje rudnika oziroma zakaj ga je zmanjkalo. Država mora poleg tega razmisliti, kaj namerava z rudarji in njihovimi družinami, kaj bo ponudila prebivalstvu v Zasavju ... Rudnik bo prej ko slej zaprt, termoelektrarna Trbovlje nima prihodnosti ...

Rudarji, ki so se po treh dneh bivanja v jami, spet srečali z družinami, gledajo na razmere precej drugače kot vodstvo rudnika in državni uradniki. Vodja stavkovnega odbora je dejal: „Imamo voljo, ki jo v Sloveniji potrebujemo, če želimo kaj narediti. Takšnih dni si nisem nikoli predstavljal. V Zasavju smo bili vedno znani po tem, da smo malo drugačni. Hoteli so nam vzeti vse, zdaj pa smo si zagotovili določene zadeve in upam, da se bodo tudi uresničile.“ Bo država poskrbela, da ne bodo ostali brez dela? Bo vsaj zasebnim pobudam omogočila, da bi Zasavje spet ponujalo delovna mesta?

Rudarji so, kot pravijo, pripravljeni na nove izzive. Imajo voljo in želijo nekaj narediti, da bo drugače. Ne manjka jim poguma; želijo, da preživijo sami, njihove družine in Slovenija. Kaj pa država oziroma tisti, ki upravljajo z njo in njenim premoženjem? Je 60 tisoč delovnih mest možno uresničiti ali je to le še ena izmed obljub? Drugače bo takrat, ko jih v Zasavje ne bo pognal pritisk javnosti, ampak skrb za dostojanstvo ljudi.

Papež Frančišek je v letu dni svojega pontifikata začel drugače. Ostal je blizu ljudem in v to bližino ljudi želi pripeljati tudi Cerkev. Spreminja njeno upravno strukturo. Moč za to skupaj z drugimi črpa tudi v duhovnih vajah. „Kdor na pristen način živi duhovne vaje, izkusi privlačnost in čar Boga ter se vrne prenovljen in preobražen v običajno življenje, v poslanstvo, v vsakdanje odnose, s seboj pa prinese Kristusov vonj“, je dejal pred tedni in pokazal na bistvo. Stavkajoči rudarji so že v treh dneh jame, čeprav je to njihov delovni prostor, izkusili, kaj je bistveno. Da ne omenjamo tistih, ki so leta 2010 ob nesreči ostali v čilskem rudniku pod zemljo sedemdeset dni. Huda preizkušnja, za nekatere duhovne vaje, za vse pa šola življenja.

Čas, v katerem smo, pa naj gre za razmere v državi ali za bogoslužni koledar, tudi pred nas postavlja vprašanje ali imamo voljo za nov začetek, za spreminjanje stvari, za to, da bo drugače.

Komentar tedna