Človek človeku volk?

Komentarji | 18.02.2014, 14:00 Marjana Debevec

Belgijska poslanska zbornica je v četrtek zvečer glasovala o zakonu, ki dopušča evtanazijo mladoletnim osebam. 86 poslancev je glasovalo za, 44 proti predlogu, 12 poslancev pa se je glasovanja vzdržalo. Senat je predlog potrdil že konec lanskega leta, prav tako tudi pravosodni odbor zbornice.

Belgija je s tem postala prva država na svetu, ki nima starostne meje za opravljanje evtanazije. Na Nizozemskem je doslej dovoljena usmrtitev starejših od 12 let, pa tudi neozdravljivo bolnih novorojenčkov, kar imenujejo porojstni splav. Belgijski škofje so pred glasovanjem znova opozorili pred banalizacijo smrti. Primer mladoletnika, ki si želi smrti, bi lahko postal »nekaj običajnega«, takoj ko bi zdravniki določeno bolezen ali invalidnost v splošnem označili kot »neozdravljivo« in »neznosno«.

Tudi Parlamentarna skupščina Sveta Evrope je v deklaraciji 30. januarja obsodila namen belgijske vlade, da uzakoni evtanazijo bolnih dojenčkov. Sporni zakon po mnenju skupščine pomeni izdajo nekaterih najbolj ranljivih otrok, saj njihova življenja tako nimajo vrednosti. Obenem zakon napačno predpostavlja, da lahko otroci dajo soglasje za evtanazijo s popolnim razumevanjem posledic take odločitve. Hkrati pa spodbuja nesprejemljivo mnenje, da je lahko življenje nevredno življenja, kar spodkopava same temelje civilizirane družbe, so prepričani člani parlamentarne skupščine Sveta Evrope.

Škofovske konference številnih držav članic Evropske unije so v preteklih mesecih večkrat opozarjale pred vsemi oblikami dejavne evtanazije. Spomnimo na besede kardinala Königa: »Človek, sploh otrok, lahko umre v rokah drugega človeka, nikoli pa te roke ne smejo smrti povzročiti.«

Belgijski škofje so po prižigu zelene luči za evtanazijo otrok izrazili bojazen, da bo novi zakon odprl možnosti za sprejem dodatnih predpisov, ki bi evtanazijo omogočali tudi za invalide, bolnike z demenco in duševne bolnike.

Izvršni direktor Koalicije za preprečevanje evtanazije Alex Schadenberg je poudaril, da gre pri evtanaziji za obliko zavračanja ljudi. »Belgija je že pred leti zavrgla starejše in bolnike, sedaj pa se je odločila, da bo zavrgla tudi otroke – še zlasti hudo bolne«, je dejal.

V Belgiji so medtem začeli z zbiranjem podpisov za vseevropsko resolucijo, naslovljeno na belgijskega kralja Filipa. V njej monarha prosijo, naj ne odobri sprejema novega zakona.

Poglejmo nekaj statističnih podatkov. Leta 2012 se je dalo z evtanazijo usmrtiti 1.432 Belgijcev, četrtina več kakor leto prej. Približno 50 od teh se jih je sklicevalo na psihično trpljenje. Grozljiv pa je podatek, da že sedaj 32 odstotkov evtanazij opravijo brez privolitve bolnikov (se pravi na željo svojcev oz. zdravnikov). Znano je, da se ostareli zaradi strahu pred usmrtitvijo izseljujejo iz dežele.

Zdaj pa k otrokom. Lahko se vprašamo: ali je na primer otrok pri osmih letih sposoben jasno razumeti, da želi umreti? Namesto, da bi imel ob sebi starše in prijatelje, ki ga podpirajo in mu vlivajo voljo do življenja, ter zdravstveno osebje, ki je danes sposobno močno omiliti bolečino, se bo takšen otrok znašel tudi pred psihologom, ki bo po zakonu potrdil njegovo morebitno željo po smrti. Gre za parodijo osebne svobode, ki je pripeljala vse do skrajnih meja; za zmago miselnosti, ki smatra posameznika izoliranega od ostalega sveta, ki ceni le kvaliteto življenja in ne življenja samega. Povsem pa se izgublja pojem osebe kot odnosnega bitja, ki živi zato, ker je ljubljen in sprejet.

Pa se vrnimo v čas naših daljnih prednikov, ko je vladal zakon džungle. Da bi zajezili nasilje med ljudmi, kar danes poimenujemo človek človeku volk, so si izmislili družbeno pogodbo - državo, ki naj bi zagotovila življenje državljanov. Danes pa ta država postaja zagotovilo človekove smrti: če si zarodek, si samo skupek celic; če si bolan in preveč trpiš, nisi vreden življenja... in jutri?

Pobudniki lahke smrti imajo pripravljen že naslednji cilj, ki ga nameravajo doseči: če je nek ostareli zelo oslabel in preveč stane državo, ga je treba postaviti v takšen položaj, da ne bo škodil. Za to pa sta dve možnosti: prva je evtanazija, če ga uspejo prepričati, da njegovo življenje ni več vredno življenje; ali pa da ga pustijo umreti brez zdravstvene pomoči. Si res želimo živeti v državi, kjer bo človek človeku volk?

Pred nekaj desetletji so se vsi bali jedrske vojne, ki bi lahko izbrisala človeški rod. Danes pa so le redki ogorčeni nad tem »blagim« samouničenjem človeštva, ki ne najde več smisla življenja. Vse bolj postaja jasno, da kulturo smrti, ki želi prevladati v naši družbi, vodi Zlo z veliko začetnico. Upremo se mu lahko samo z velikim spoštovanjem življenja, ki je Božji dar.

Trpljenje človeka sicer res lahko privede do skrajnosti in je lahko neznosno. Vprašanje, ki se ob tem poraja, pa je, ali ima človekovo življenje smisel tudi v takšnih trenutkih. Povsem naravno je, da se trpljenja bojimo, vendar pa se včasih premalo zavedamo, da prav trpljenje odrešuje tistega, ki trpi in tudi ves svet; da je del skrivnostnega Božjega načrta in nam odpira nova obzorja. Kristjani pa tudi verjamemo, da lahko naše trpljenje združimo s Kristusovim trpljenjem na križu, da lahko v vsaki bolečini prepoznamo Njegov obraz, ga sprejmemo in smo s tem izvir milosti za nas in za svet.

Nedavno sem na radiu gostila gospo, ki se je po upokojitvi odločila za delo z ostarelimi. »Kolikokrat slišim, da je v starosti prav lepo živeti, saj lahko molijo in darujejo trpljenje za vse ljudi, ne samo za svoje«, je povedala. Mnogi jo prosijo, da je ob njih v zadnjih trenutkih življenja in na prehodu v večnost. »Če tem ljudem ne bi dopustili oditi v drugo življenje takrat, ko je Božja volja, za koliko milosti bi bili prikrajšani svojci in vse človeštvo. Manjkal bi tisti del odrešenjskega načrta, ki je vsakemu človeku zaupan«, je še dejala. Poskusimo na življenje pogledati drugače kot le z vidika njegove uporabnosti in kvalitete. Odkrili bomo njegovo neprecenljivo vrednost in se čudili nad tem neskončnim čudežem v vseh njegovih obdobjih.