Česa si ne smemo pustiti vzeti?
Slovenija | 10.12.2013, 13:47 Marjana Debevec
Na glavnem stadionu v Johannesburgu so se dopoldne poslovili od prvega predsednika demokratične Južnoafriške republike in borca za človekove pravice Nelsona Mandele. Bil je tamkajšnji heroj, ikona boja proti apartheidu, Nobelov nagrajenec za mir, predvsem pa človek, ki se je boril za pravice sočloveka. Veljal je za simbol svobode.
Prav ironično pa je, da so ravno v teh dneh na vrat Afrike naložili nov težak jarem, ki je pod krinko človekovih pravic nova oblika suženjstva in nadzora nad prebivalstvom. Fundacija Gates je v začetku novembra gostila, kar so poimenovali največji dogodek načrtovanja družine v zgodovini s približno 3000 udeleženci. Naslov srečanja je bil: 'poln dostop, polna izbira'. Vprašamo se lahko: dostop do česa? Izbira česa?
Afrika je dom milijonov ljudi, ki sploh nimajo dostopa do osnovne izobrazbe ali celo do osnovnega zdravstva. „Majhna skupina ljudi, ki ima dostop do največjega materialnega bogastva na svetu, pa prihaja k nam, da nam pove, da Afričani najbolj potrebujemo poln dostop do spolnosti brez zvestobe?", se sprašuje skupina afriških žensk. Med konferenco so na veliko poveličevali abortivno kontracepcijo in vedno večji dostop do splava. Afriške voditelje so spodbujali, naj za nadzorovanje rojstev zvišajo narodni proračun.
„To je žalostno za vso afriško celino! Žejni smo, pa nam dajejo kondome! Lačni smo, pa nam ponujajo kontracepcijske tabletke! Bolni smo, pa nam ponujajo najmodernejše tehnike splava! Nagi smo, pa nas vodijo v roke spolnega hedonizma! Revščina nas zapira v ječo, pa nam ponujajo spolno osvoboditev!!!“, pišejo afriške žene.
Tihe solze polzijo za Afriko v modernem svetu, ki ne vidi ne njihove bolečine ne sliši njihovega krika na pomoč. Odkar je Melinda Gates pred več kot letom dni odstrla širok in drag projekt v Afriki, po vsej celini trošijo na milijone dolarjev, da bi razširili dostop do kontracepcije in splava. Kljub temu pa se življenje Afričank sploh ne izboljšuje. Morda imajo bolj sterilno spolnost, vsekakor pa niso bolje nahranjene, niso bolj zdrave in tudi ne bolj izobražene kakor pred Melindinim projektom. Skupina afriških žensk zato takole zaključuje svoje razmišljanje: „Močno spoštujemo in si ne drznemo opredeljevati vaših zahodnih občutij in vrednot, zato prosimo, usmiljeno spoštujte naša afriška občutja in vrednote. Afričanke si zaslužijo, da ponosno stojijo med ženami sveta znotraj lastnih kulturnih občutij in vrednot. Zaslužijo priznanje v polni veličini svoje sijoče afriške ženskosti, lepote in dostojanstva, ki je trdno ukoreninjeno v živahni kulturi življenja in družine“, so še zapisale.
Vendar pa ni treba oditi na afriško celino, da se srečamo z oblikami novodobnega suženjstva. Evropski poslanci so prav na današnji svetovni dan človekovih pravic glasovali o spornem »Estrela poročilu«, v katerem gre za poskus uvrstitve pravice do splava kot človekove pravice. Hkrati pa v enem od poglavij omejujejo tudi pravico do ugovora vesti. Hvala Bogu so ga v parlamentu za zdaj zavrnili, kar je med poslanci poželo veliko navdušenja.
Resolucija v imenu pravice brezvestno nagovarja k uničevanju življenja nemočnih v maternici, kjer naj bi bili najbolj zaščiteni. Včasih so nacisti krutemu uboju človeškega bitja rekli dezinfekcija, kar je bila pozitivna konotacija, ker odstrani nadležne dejavnike, danes mu rečejo pravica, kar naj bi bilo standard dobrega, ker ta beseda odpira vrata povsod in 'nestrpnež' je tisti, ki 'pravice' ne spoštuje. „Gre za hudo zlorabo besede 'pravica'“, meni zdravnik Marko Šimenc.
Posebno pozornost so v Estrella poročilu namenili obvezni spolni vzgoji za otroke, najstnike in mladostnike, v kateri jih seznanjajo s splavom, kontracepcijo in t.i. »varno spolnostjo«. Poudarjajo tudi, da je treba t.i. homoseksualno agendo obvezno promovirati v šolah.
O tem govori tudi dokument evropske sekcije Svetovne zdravstvene organizacije z naslovom: Pravila spolne vzgoje v Evrope, ki spodbuja sporne spolne vzorce obnašanja že od prvih let otrokovega življenja. Pri štirih letih naj bi tako otroci začeli odkrivati, kako se samozadovoljevati, pri šestih pa o ljubezni med osebama istega spola. Pri devetih letih naj bi jim že govorili o prvih spolnih izkušnjah, pri dvanajstih pa naj bi se že odločali za spolne odnose. Vse od šestega leta naprej naj bi otroke vzgajali v prepričanju, da moje telo pripada meni in bi tako po dvanajstem letu pripravili teren za pravico do splava in umetne oploditve, tudi za homoseksualce. Svetujejo tudi, da naj bi spolno vzgojo bolj izvajali strokovnjaki in manj starši. Dokument spodbuja teorijo spola, po kateri si lahko spol posameznik izbira sam in nam ni dan s spočetjem. Spolnost tako postane povsem izključena iz čustvene in duhovne sfere človeka.
Se tudi vam zdi, da po vsem tem, kar sem naštela, v svet vse bolj prodira kultura smrti? Žrtev te ideologije je tudi tisti, ki mu je vest tako otopela, da te vnebovpijoče krivice ne zazna, se mu ne zdi pomembna, jo zanika ali celo pretvarja v pravico... iz strahu pred pritiski iz okolja.
Vendar pa tudi danes obstajajo svetli zgledi, borci za človekovo dostojanstvo in svetost življenja. Med njimi je včeraj preminuli akademik dr. Jože Trontelj. Prav preroško je bilo njegovo zadnje predavanje na letošnjih Nikodemovih večerih, kjer je pokazal, kam nas bo peljal voz kulture smrti, ki drvi v prepad.
“Gospodarski razvoj in rast ne moreta biti neomejena. Meje se dejansko naglo bližajo... Lahko pričakujemo novo obliko globalne družbe. Že danes, še bolj pa takrat, bo eno temeljnih vprašanj, kaj se ne sme spremeniti, kaj naj ostane nedotakljivo, kaj je potrebno najbolj skrbnega varstva, kaj moram prenesti v novo kulturo, novo civilizacijo nepoškodovano, ker nam mora biti sveto. Danes nam je jasno, da mora to biti nekaj s področja etike“, je poudaril. Po njegovih besedah je potreba po spoštovanju dostojanstva človeškega bitja eden od temeljev človeške civilizacije. „Od tega kako resno ga jemljemo kot moralni imperativ je odvisno, koliko bomo priznali človekovih pravic posamezniku, posebno neznancu-tujcu, od tega je odvisno koliko pravic do varstva bomo dodelili človeškemu zarodku, tistemu v petrijevi posodici in onemu v maternici. Kako bomo gledali na evtanazijo in na samomor z zdravnikovo pomočjo. In kako na zlorabe človeka kot sredstva, instrumentalizacijo, kako bomo spoštovali svetost življenja, in kaj si bomo drznili početi z genetsko dediščino prihodnjih otrok“, je dejal in poudaril, da nihče nima pravice zahtevati lastne usmrtitve z roko drugega ali hote vzeti življenje drugemu. Tudi v družbah, ki spoštujejo etiko, vidimo kompromise, ki delajo življenje množic lažje in udobnejše, a to gre na račun najšibkejših človeških bitij, med njimi posebej tistih na začetku in onih na koncu življenja, je prepričan dr. Trontelj. Novodobni utilitarni filozofi vežejo pravico do življenja na sposobnost pogleda v prihodnost in na sposobnost odločanja o sebi. Nerojeni otroci, dojenčki in kronično nezavestni bolniki tega nimajo. Zato jih lahko štejemo za neosebe, pravijo ti filozofi, zato nimajo pravice do življenja. Detomor so celo poimenovali po-rojstni splav.
Spoštovanje človeškega bitja in njegovega dostojanstva je po besedah akademika Trontlja razumska kategorija, ki pa ima svojo vzporednico na čustveni ravni – to je sočutna skrb za sočloveka, ljubezen do bližnjega. “Če se sposobnost empatije ne razvije, bomo dobili moralnega invalida – nesrečo zanj in za ljudi okoli njega“, je prepričan. In naj zaključim z mislijo tega velikega človeka, ki ga bomo v vsej njegovo globini odkrivali šele po njegovi smrti: „Če je kaj, česar ne smemo spremeniti, če je kaj, česar si res ne smemo pustiti vzeti, potem je to naše podedovano nagnjenje k spoštovanju človeškega dostojanstva in k sočutni skrbi do bližnjega.”
