Igralka Lea Cok: Duša ni zahtevna, ego je.

Via positiva 09. 10. 2025, 18:00 Nataša Ličen

Lea je izredno simpatična, nadarjena mlada ženska, zvesta sebi, polna energije in navdušenja. Igralka, plesalka, pevka, interpretka, vsestranska ustvarjalka. Že v času študija je nastopala na različnih odrih in opozorila nase. Poznamo jo preko številnih odmevnih vlog v gledališču, na televiziji in filmu. Njena zadnja je glavna ženska vloga posneta po knjižni uspešnici »Belo se pere na devetdeset«. Trenutno piše tudi doktorsko nalogo, v akademskem svetu raziskuje moč besed. Vpeta je občasno tudi v društva, med drugim za podporo otrok s posebnimi potrebami. Presenetila nas je tudi s prodornimi premisleki, ki jih je napisala in izdala v svoji prvi knjigi.

Lea v prostor prinese radoživost, ki se je hitro navzamemo. Že zaradi poklicne izpostavljenosti se nam zdi, da igralce vsaj deloma poznamo, čeprav o njih ne vemo kaj dosti. Lea to v trenutku premosti in sprejme sočloveka v svoj krog. Hvaležna za njeno takojšnjo vključenost, sem jo v pogovoru najprej vprašala, od kod njena nalezljiva sproščenost?

Lea: »Seveda mi ne uspe vedno ostati v drži pozitivizma. Nihče od nas se nalašč ne izgubi, se pa potem nalašč spet najde. Smo del narave, zato vračanje k njej vedno pomaga. S seboj govorimo lepo. Ko smo v stiski, si velikokrat stopimo še na glavo. Tega res ne potrebujemo, takrat si je treba podati roko in se izvleči ven.«

Umetnost v sebi nosi veliko znanosti, so določene zakonitosti. Posnemamo naravo, jo skušamo ujeti v umetnih okoliščinah. Če črpamo iz narave bo tudi umetno prepričljivo.

»Kako bom živela, je stvar mojih odločitev. Pri tem je treba biti trden, ker vsekakor si želim dobrega življenja. Posledice svojih odločitev bom nosila sama. Če se imam rada, si želim vrednih posledic, ni nujno, da so vedno prijetne. Kdaj biti iskren do sebe ni prijetno, kdaj si preveč dovoliti, ni prijetno, ko bi še kar jedli sladko ali vztrajali v starih vzorcih, pri katerih vidimo, da ne pomagajo. Nase je treba vsake toliko pogledati iz razdalje, se vprašati, v katero smer grem?"

Oder je lahko neizprosen

»Ja, na nek način so to malo gladiatorske igre. Po drugi strani pa moramo očarati. Ljudi je bolj strah izpostavljenosti kot umreti. Pri tem imajo veliko vlogo možgani, ki so nagonsko odgovorni za zaščito. Igralci imamo velikokrat občutek, da nas samo opazujejo in "skenirajo". Gre za opuščanje, spuščanje, prepuščanje, odpuščanje. Zaupaš, da če je to to, pravilno nagovarjaš ljudi. Talent je kanal, vsi jih imamo. Kako pa s tem delamo, ga redno čistimo, se ga sploh zavedamo, pa je stvar posameznika.«

Življenje je preprosto, le prost prostor potrebuje.

Teme o svetlem ali svetloba v temi

»Ko je bilo naporno obdobje izgorelosti, izčrpanosti in so bile misli polne skrbi, sem pred nekaj leti vzela v roke svinčnik in začela pisati, nastala je knjiga Teme o svetlem ali svetloba v temi, da sem nehala razmišljati (samo)o problemih. Slovenski jezik je navdihujoč, ogromno besednih iger je v njem, besed z istim korenom, in zelo je duhovit. Rada grem tudi v etimologijo. »Nič ni zaman, za manj je le tisto, kar misliš, da bi moralo biti več.« Naučeni smo, da ne počakamo, da bi ustvarjali iz presežkov. Velikokrat ustvarjamo iz rezerve. Potem smo pa vedno brez energije. Zakaj je muka narediti spremembo, čeprav vem, da bo dobra zame? Ko se predam, se darujem.«

Kako je bilo na snemanju filma »Belo se pere na devetdeset«, ki bo premierno v slovenskih kinematografih od dvajsetega novembra naprej, kako zahtevna je bila vloga glavnega ženskega lika Bronje, ki jo je odigrala?, slišite med ostalimi vsebinami v pogovoru. Vabljeni k poslušanju.