Je danes biti kristjan skoraj junaško dejanje?

Naš pogled | 07.10.2025, 14:30 Manca Hribar

Bil je deseti september zvečer. V službeni kavarni smo se par minut po koncu službe še zadržali in spremljali napeto košarkaško tekmo. Po nekoliko grenkem porazu Slovenije proti Nemčiji, smo si tisti najbolj zagriženi navijači malo slabovoljno zaželeli lahko noč in se poslovili. Na poti do avta pa me preseneti obvestilo na telefonu: ustreljen je bil Charlie Kirk.

Grafični posnetek njegovega umora, ki iz nezanega razloga še dolgo časa po spletni objavi ni bil cenzuriran, me je pustil brez besed. In tisti trenutek sem vedela, da ni mogoče, da je strel preživel. Charlija Kirka sem aktivno spremljala že kar nekaj let. Absolutno se nisem z njim v vsem strinjala, a vedno znova in znova me je presenetil s svojo spoštljivo argumentacijo, s svojimi pronicljivimi mislimi, s stavki, ob katerih sem si neštetokrt mislila: »Ko bi jaz takole znala najti prave besede, ko bi jih potrebovala.« Njegova razgledanost, poznavanje dejstev in zmožnost artikuliranja so bili vredni le velikega občudovanja.

In zato je bil javno usmrčen. Ker je zagovarjal vrednote, v katere je verjel. Ker je s svojim življenjem v besedah in dejanjih živel za Boga. Mož in oče dveh otrok je bil vzet svoji družini, ker je družino ljubil. Kakšna ironija!

A morda me je še bolj kot njegova smrt, pretreslo tisto, kar je sledilo v naslednjih nekaj dneh. Praznovanje dejstva, da je umrl, upravičevanje njegove smrti, češ, da je s svojim obnašanjem in delovanjem zanjo skoraj prosil. Norčevanje in barbarsko zasmehovanje, kot da nismo sredi leta 2025 in ne živimo v civilizirani družbi.

Zato ne bom več tiho. Ne bom več pustila, da se moje vrednote teptajo. Ne bom se več skrivala za izgovorom da »modri molčijo.« In ne bom pustila, da se me označuje za nestrpno, nazadnjaško ali prismuknjeno.

A tako je. Tudi to je naša družba in da smo tu, kjer smo, lahko s prstom pokažemo malo tudi nase. Kolikokrat se v kakšenm pogovoru raje umaknem, kot da bi postavila mejo, ko se nekdo norčuje iz moje vere? Kolikokrat sem pripravljena tvegati grde poglede in posmeh sodelavcev, da stopim v bran družinskim vrednotam? Kolikokrat se jasno postavim za družino, ko je mojim otrokom vsiljena teorija spola? Kolikokrat ostanem brez trdnih argumentov, ko jim nasproti stojijo na čustvih bazirane puhljice?

Nekje na poti v tako imenovano civilizirano družbo smo pustili, da nas označijo za nestrpne, nazadnjaške in prismuknjene. In mi smo to kar sprejeli, ponotranjili in s tem živeli. Leta, celo desetletja.

Zato ne bom več tiho. Ne bom več pustila, da se moje vrednote teptajo. Ne bom se več skrivala za izgovorom da »modri molčijo.« In ne bom pustila, da se me označuje za nestrpno, nazadnjaško ali prismuknjeno. Ob tem bom spoštljiva, a vztrajna. Ker je dovolj. Ker želim, da moji otroci živijo bolj svobodno, kot živi kristjan danes. Zdi se, da je danes skoraj vse bolj dopustno, kot živeti v veri v Jezusa Kristusa. Čudni časi.

Skrajni čas je, da se zavzamemo za tisto, kar nam nekaj pomeni. To ni nikakršen upor ali vstaja, to je resnična svoboda. 

Malo upanja so mi v soboto vlili mladi, ki so v tivolskem podhodu prepevali slovenske krščanske pesmi. Na drugem koncu slovenske prestolnice so že cel dan odmevali neki drugi, nič slovenski ritmi, v tistem podhodu pa »Ti si naš neminljivi Bog!« Ustavila sem se in zapela z njimi. Brez sramu, samo z veliko ponosa, da obstajajo mladi, ki se imajo pogum sredi sobote postaviti v središče Ljubljane in prepevati krščanske pesmi! Pa mi povejte, če ni skoraj noro, da kaj takega jemljem za junaško dejanje? Kot bi se pogovarjali o nekih drugih, trših časih prejšnjega stoletja.

Skrajni čas je, da se zavzamemo za tisto, kar nam nekaj pomeni. To ni nikakršen upor ali vstaja, to je resnična svoboda. Dovolj je bilo zasmehovanja, posmehovanja in čustvenega izsiljevanja. Charlie Kirk nam je postavil visoko letvico. Ne skušajmo je doseči ali preseči, dovolj bo že, če samo stremimo k temu, da živimo odprto, svobodno in polno krščansko življenje.