Plenitev premoženja državljanom

Naš pogled | 23.10.2013, 13:57 Marta Jerebič

«Kjer ni, še vojska ne vzame», je znan rek naših prednikov, ki so izkusili plenjenje med vojno. In če denarja ni niti v bančnem sistemu, niti v javnih financah, kje vzeti denar za pokrivanje najbolj luknjastih sektorjev finančnega sistema?

Finančni ministri evrskih držav so se že v začetku poletja dogovorili, kakšen bo scenarij reševanja sistemsko pomembnih bank, pri nas recimo NLB, če bodo zašle v težave. Denarna pomoč za razliko od dosedanje prakse ne bo v celoti pritekla od zunaj, ampak bo treba postrgati tudi na znotraj. Izgube zakreditiranih bank bodo odslej pokrivali tudi njihovi delničarji, lastniki njihovih obveznic in premožnejši varčevalci. Če pa to ne bo dovolj, bo morala svoj delež prispevati še država.

Kje pa naj denar vzame država, saj smo že ugotovili, da so javne finance evropskih držav ravno tako osiromašene? S tem vprašanjem se ukvarjajo številne finančne in raziskovalne ustanove, vendar dokončnega odgovora še niso našle. Lahko pa sklepamo iz njihovih predlogov, v katero smer gredo razmišljanja. Nemški inštitut za ekonomske raziskave (DIW) je za znižanje zadolženosti Nemčije predlagal enkratni 10-odstotni davek na osebno premoženje nad 250.000 evrov. Mednarodni denarni sklad je ta mesec predlagal takšen davek v višini približno 10% za vsa evropska gospodinjstva. Poljska je septembra znižala svojo zadolženost preprosto z zaplembo svojih državnih obveznic, ki so bili v lasti zasebnih pokojninskih skladov. Državne ali zasebne pokojninske sklade (pri nas jih poznamo pod pojmom 2. pokojninski steber) so že oplenile ali jih začenjajo pleniti tudi Bolgarija, Madžarska, Irska, Španija in Francija, verjetno pa se jim bo v prihodnje pridružila še kakšna druga država.

Kot vidimo, gredo vsi ti predlogi za rešitev finančne krize v smer plenjena premoženja navadnih državljanov. Tudi pri nas vlada želi pleniti z raznimi davki, od višjega DDV – ki smo ga, mimogrede, Slovenci zaenkrat dobro požrli, do predloga zakona o davku na nepremičnine, ki pa je nasprotno sprožil precej prahu med vso javnostjo. Morda bo to dobro vplivalo na trg nepremičnin, a drugega pozitivnega vidika sama tu ne vidim. Morda bodo nekateri plačevali manj davka, a sama ga bom po izračunu plačevala 4 in pol krat več. V zadnjem času sem tudi videla, da so več starejših hiš, ki so sicer že razpadale, lastniki preprosto podrli - in na misel mi pri tem ne pride drugega, kot da so jih podrli zaradi davka, saj jih je Gurs ne glede na stanje ocenil dosti previsoko. O kmetih, gospodarstvu, upokojencih pa je bilo tako ali tako že preveč govora. Vprašanje, ki se tu postavlja, je le: kdo je za tak davek, če so vsi proti, še nekateri v vladi? Ali ni mogoče tega davka pravičneje porazdeliti in uvesti nekatere olajšave?

Prav tako ostaja vprašanje, zakaj morajo vse države Evropske unije reševati nekatere južno evropske države, ki so pravzaprav na prebivalca bogatejše od nas. Raziskava Evropske centralne banke je namreč pokazala, da ima povprečen Nemec precej manj premoženja kot povprečen Grk ali Portugalec. Podatki, na katerih je ECB zgradila svojo raziskavo sicer izvirajo iz let med 2008 in 2010, iz let torej, ko je kriza šele dobro začela kazati zobe. Premoženje južnoevropskih gospodinjstev je v minulih letih gotovo precej skopnelo.

Kakorkoli, že 5 let smo v krizi in konca še ni na vidiku. Naj omenim samo to, da so Evropske banke verjetno v veliko večji zagati, kot je kdor koli mislil doslej. Kolikšne so morebitne izgube praktično ne ve nihče, saj bodo to ugotavljali šele prihodnje leto, ko bo ECB začela izvajati nadzor nad približno 6.000 bankami v 17 državah unije. Na velikanski obseg problema pa je ta mesec opozoril Mednarodni denarni sklad, ko je objavil podatek, da bodo španske in italijanske banke v naslednjih dveh letih pridelale kar 230 milijard evrov slabih posojil – torej posojil, ki jih posojilojemalci ne bodo mogli vrniti.

Svet še ni bil tako zadolžen globalno. Tako velikih težav v monetarnem sistemu verjetno ne bo mogoče odpraviti na hitro, povsem brez pretresov in predvsem brez posledic za naše osebno premoženje, saj, čeprav dosedanji način reševanja globalne finančne krize ni uspešen, se vseeno zdi, da vodilni nimajo drugačne vizije za reševanje, kot plenitev premoženja vseh državljanov.