Molitev? Danes pa res ni več časa za to!

Slovenija | 08.10.2013, 14:24 Marjana Debevec

Živimo v času hitrih sprememb, informacije nas bombardirajo na vsakem koraku, nenehno se nam mudi, da ne bi kaj pomembnega zamudili. Svet se mi zdi kot neke vrste vrtinec, ki nas vleče vase, obveznosti se samo še kopičijo, komaj utegnemo skakati iz ene na drugo in tako zaokrožiti teden. Zato pogosto nimamo več časa drug za drugega, kaj šele za molitev. Ali pa je res smisel življenja v tem, da samo hitimo? Nismo prav zato izgubili kompasa življenja?

Tu prihaja na površje molitev. Sama čutim, da je prvi in mogoče najtežji korak, da se najprej ustavim, da ustavim svoje misli in norenje glavi ter se postavim pred Boga. Šele tako je sploh mogoč pogovor z Njim, Stvarnikom, ki me razume do največjih globin in me neskončno ljubi. Priznati moram, da je molitev vedno zavestna odločitev, ki zahteva tudi napor. Ko pa začnem moliti, se duša počasi odpira Bogu in vse stvari se postavijo na pravo mesto. Šele takrat svet dobi spet prave barve. Molitev je dihanje duše, je dejal bl. škof Anton Martin Slomšek. To je lahko molitev po ustaljenih obrazcih, ali premišljevanje Svetega pisma ali pa preprost in globok osebni pogovor z Bogom.

Žal se za molitev pogosto odločimo šele, ko nam ne preostane nič drugega. Kot da je to nekaj na povsem zadnjem mestu. Mislim pa, da bi morala biti molitev na prvem mestu, saj nam pomaga na osebe, naše življenje in dogodke gledati v Božji luči. Iz tega odnosa z Bogom potem lahko tudi rešujemo okoliščine in iščemo poti za naprej.

Nekoč je neka oseba dejala, da med vsemi stvarmi, ki jih ima za opraviti, ne najde časa za molitev. In odgovor neke druge osebe je bil: Postavi molitev na prvo mesto in potem opravi vse ostalo. Tako bo za molitev vedno čas.

Da je mogoče najti oazo sredi tega nenehnega hitenja, smo dokazali tudi z včerajšnjem dnem molitve za Cerkev in našo domovino. Številni verniki, ki so napolnili baziliko na Brezjah, pa tudi mnogi drugi, ki so bili z nami povezani preko radijskih sprejemnikov, so si upali priznati, da ni vse odvisno od nas samih; da vajeti našega življenja samo na videz držimo v rokah mi sami. Naše skrbi in upe za prihodnost smo po Marijinih rokah prinesli pred Boga.

„Ko ne molimo, zapremo vrata Gospodu in On ne more nič več narediti. Če pa ob nekim problemom, težki okoliščini ali nesreči molimo, odpremo vrata Gospodu. On namreč popravi stvari in jih uredi“, je dejal papež pri današnji sveti maši. Po njegovih besedah je molitev celo najpomembnejša stvar v življenju. Molitev, ki pomeni odnos z Bogom in ne ponavljanja, kot papagaji, je dejal sveti oče in dodal: Vemo da molitev dela čudeže.

Zanimiv je bil tudi nagovor enega od duhovnikov pri nedeljski sveti maši, ki je družine povabil, da si vzamemo 15 minut časa na dan za molitev rožnega venca. Pogosto se namreč pritožujemo nad življenjem, hkrati pa se izogibamo molitvi, ki dejansko prinaša blagoslov. Pravimo tudi, da za molitev ni časa. Kaj pa če bi opustili kakšno mehiško nadaljevanko in raje molili? je zbrane povabil omenjeni duhovnik.

Pretresljiv je namreč podatek, da smo Slovenci narod, ki najmanj moli v Evropi. Če si priznamo ali ne, je od naše molitve odvisen tudi blagoslov, ki ga bomo prejeli kot posamezniki in kot narod. Po drugi strani pa je neka raziskava pokazala, da ker 75 odstotkov Poljakov redno moli rožni venec. Mogoče se zdi le naključje, vendar je Poljska država, ki ni zdrsnila v recesijo.

Poleg tega nas molitev reši iz okov obsojanja. Radi namreč moraliziramo, obsojamo leve ali desne, se gremo neko kulturno krščanstvo in streljanje iz okopov. Veliko težje pa je skleniti roke in moliti za sovražnike, jih blagoslavljati. Pozabljamo, da bi tako prekinili krog obsojanja in zla ter bi tudi drugim dali možnost za nov korak. Res je: za nov korak in mogoče tudi za spreobrnjenje. Pozabljamo namreč, da molitev dela čudeže. Papež je nedavno dejal, da bi morali moliti za naše vladajoče, tudi za tiste, ki se nam zdijo slabi ljudje. „Kristjan, ki ne moli za voditelje, ni dober kristjan“, je poudaril.

Da je molitev še kako aktualna tudi danes, dokazujejo prošnje za molitev, ki jih na primer sprejemajo pri S.O.S. molitvi, ki jo pripravlja skupnost Emanuel. Prostovoljec moli pred Najsvetejšim in odgovarja na klice ljudi, ki Bogu na ta način izročajo raznovrstne stiske. Ali pa molitve nad posamezniki, ki jih izvajajo člani Prenove v Duhu; Taizejski spevi, molitvena bedenja mladih in podobno. Očitno sodobni človek v svoji samozadostnosti le ni povsem samozadosten. Očitno se je znašel pred prepadom, saj vedno znova išče nove razsežnosti, ki jih je materialistična miselnost povsem prezrla.

Močne učinke imajo tako imenovane verižne molitve. Ko se med ljudmi in po raznih skupinah razširi potreba ali stiska nekoga in mnogi molijo v ta namen, smo pogosto presenečeni nad Božjim odgovorom. Nedavno je bilo tako na primer, ko se je neka mamica v težkih okoliščinah odločala za splav in se je po molitvi odločila otroka obdržati. Ali pa ko je gospod v hudi prometni nesreči ostal v komi z zelo slabo prognozo in je njegovo življenje viselo na nitki. Danes hodi sam in zdravniki ne morejo verjeti, da je kaj takega mogoče.

Molitev je hkrati najgloblja vez, ki jo lahko izkusimo med ljudmi. Nekaj lepega je moliti sam pred Bogom – in seveda tudi nekaj nujno potrebnega. Po drugi strani pa je nekaj izjemnega skupna molitev, h kateri nas vabi sam Bog. Zbrani v Njegovem imenu, torej v Njegovi ljubezni, lahko od Očeta prosimo karkoli. Sam je to obljubil. Vez edinosti, ki se ob tem splete med nami, je tista Božja prisotnost, ki jo potem lahko nosimo v svet. In kaj bolj kot Boga potrebuje današnji prestrašen, negotov, zmeden in obupan svet?