Slovenija se je povezala v molitvi za nove duhovne poklice
Slovenija | 14.09.2013, 21:30
V vseh slovenskih škofijah so dopoldne potekali molitveni dnevi za nove duhovne poklice ter za svetost in stanovitnost poklicanih pod geslom: Poklicani in poslani! Srečanja so bila na Brezjah, Ptujski Gori, v Petrovčah, na Sveti Gori, v Turnišču in na Žalostni Gori pri Mokronogu.
S. Štefka Klemen iz Centra za duhovne poklice mariborske nadškofije je o namenu dneva za naš radio povedala: „Namen molitvenega dneva je, da se verniki posameznih škofij skupaj zberemo v molitvi za nove duhovne, redovniške, misijonske poklice, za njihovo svetost in stanovitnost. Letos pa bomo še posebej Bogu izročili veliko prošnjo naše krajevne Cerkve, da se nas usmili in da ljubljanski in mariborski nadškofiji da pastirja po Božjem srcu, ki ga vsi pričakujemo in želimo.“
Škofijski molitveni dnevi za nove duhovne poklice so letos potekali že 29.
Molitveni dan za duhovne poklice v Turnišču
V soboto, 14. septembra 2013, so se verniki skupaj s škofom, duhovniki, redovniki in redovnicami ter bogoslovci zbrali v škofijskem romarskem središču pri Mariji vnebovzeti v Turnišču k molitvi za duhovne poklice.
Molitveno srečanje se je začelo v cerkvi z molitveno uro pred Najsvetejšim. Molitev je ob sodelovanju vernikov vodil škofijski referent za duhovne poklice Srečko Fras. Medtem so se ministranti zbrali v veroučni učilnici, kjer so imeli svoj program. V začetku petih litanij Matere Božje so se pridružili vernikom v cerkvi.
Molitveni dan za duhovne poklice na Žalostni gori pri Mokronogu
V škofi Novo mesto so letos dočakali dve novi maši. „Zagotovo bi potrebovali veliko več novih duhovnikov, in to vsako leto … Prepričan sem, da vsak od nas po svojih najboljših močeh dela in moli za nove duhovne poklice skozi vse leto. Vsako leto jeseni pa je priložnost, da se vsi delavci in predvsem molivci za nove duhovne poklice iz celotne škofije zberemo k skupni molitvi in prošnji,“ je zapisal Uroš Švarc, voditelj škofijske komisije za duhovne poklice.
Letošnji molitveni dan za nove duhovne poklice je na praznik povišanja sv. Križa potekal v božjepotni cerkvi na Žalostni gori pri Mokronogu. Somaševanje duhovnikov in redovnikov je vodil generalni vikar Božidar Metelko. Poleg molitvenega dne, na katerega so posebej povabili tudi ministrante, so v novomeški škofiji pripravili tudi t. i. molitveno bdenje za nove duhovne poklice, ki je potekalo en teden pred molitvenim dnem po župnijah.
Škof Jamnik: Vizija duhovnega poklica - duhovništva: Biti zrcalo večnosti
Ljubljanski pomožni škof Anton Jamnik je dopoldne sveto mašo za nove duhovne in redovne poklice daroval na Brezjah. „Molitveni dan za duhovne poklice tukaj pri Mariji Pomagaj na Brezjah je priložnost in spodbuda, da za duhovne poklice vsi skupaj radi molimo, pa ne samo danes, ampak da vsak dan v našem duhovnem življenju namenimo svoje prošnje h Gospodu za vse tiste, ki so že odgovorili na božji klic, še posebej pa tiste, ki se še odločajo da bi na to pot stopili. Naj jim Gospod nakloni svojih milosti, da bi imeli dovolj poguma, moči in zaupne vere, da bi sprejeli dar duhovnega poklica, se odločili in z ljubeznijo stopili na pot radostnega pričevanja za Kristusa,“ je dejal škof Jamnik. Njegov nagovor objavljamo v celoti.
1. Biti dar Bogu in sočloveku
Dragi bratje duhovniki, bogoslovci, vi, ki boste danes sprejeti med pripravnike za diakonat in prezbiterat, dragi ministrantje, romarji, bratje in sestre.
Molitveni dan za duhovne poklice tukaj pri Mariji Pomagaj na Brezjah je priložnost in spodbuda, da za duhovne poklice vsi skupaj radi molimo, pa ne samo danes, ampak da vsak dan v našem duhovnem življenju namenimo svoje prošnje h Gospodu za vse tiste, ki so že odgovorili na božji klic, še posebej pa tiste, ki se še odločajo da bi na to pot stopili. Naj jim Gospod nakloni svojih milosti, da bi imeli dovolj poguma, moči in zaupne vere, da bi sprejeli dar duhovnega poklica, se odločili in z ljubeznijo stopili na pot radostnega pričevanja za Kristusa.
Ko nam je nekaj podarjeno to ni namenjeno samo nam, ampak naj bi ta dar znali deliti z drugimi. Pred leti sem bil ne neki konferenci v Manili na Filipinih. Na najstarejši azijski univerzi Sv. Tomaža je zelo pomenljiv napis: TO, DA SI IN KAR SI, JE BOŽJI DAR TEBI, TO KAR BOŠ NAREDIL IZ SEBE PA JE TVOJ DAR BOGU IN SOČLOVEKU.
Dragi bratje in sestre te besede veljajo za vse nas saj je vsako življenje na tem planetu največji čudež, neskončno velik dar, vsak poklic je dar in priložnost, da izpolnimo svoje poslanstvo na tem svetu, torej da obdarimo druge. Še na poseben način pa je dar duhovni poklic zato je naša molitev namenjena temu, da bi ga vsi mladi, ki jih Gospod kliče, znali v hvaležnosti sprejeti ta dar in bili v svojem življenju sami DAR BOGU IN SOČLOVEKU!
Dragi bratje in sestre svetost nas nikoli ne ločuje od drugih ljudi, ampak nas z njimi združuje. Kristus objema izobčene, gobavce; je in pije z grešniki; je daritveno jagnje, ki umre na oltarju križa. Zato je celotno Božje ljudstvo sveto in duhovniško ljudstvo, ker pooseblja Kristusovo navzočnost v neurejenosti in nepopolnosti našega življenja, z vsemi slabostmi in neuspehi. Tako je James Joyce o Cerkvi zapisal: «Sem prihajajo vsi.« Svetost je tista, ki nam ponuja vizijo naše poklicanosti po zakramentu svetega krsta. V tej poklicanosti ni popolnoma nobenega elitizma ali izključevanja kogarkoli.
Naš veliki duhovnik Jezus nas objema z radostjo. Prevzeti smo od Očetovega veselja do Sina. S svojo svetostjo Bog izžareva veselje nad vsem, kar živi. Ko je Jezus jedel in pil z grešniki, to ni bila ena izmed njegovih dolžnosti. Iskreno se je veselil njihove družbe in tega, da so. Ko se je dotaknil tistih, ki so bili družbeno ožigosani, to ni bila neka neosebna gesta, ampak objem veselja. Ali ni Jezus sam čudovit zgled, da nimamo nobenega razloga za pesimizem in prestrašeno godrnjanje, in da nikogar ne izključujemo ali moralistično obtožujemo, ampak živimo iz Njegovega objema radosti in veselja! Jezus je najlepša vizija, kako naj mi danes kot kristjani pričujemo oziroma živimo besede evangelija.
2. Vizija duhovnega poklica - duhovništva: Biti zrcalo večnosti
Sveti Efraim Sirski je imel navado reči: »Tisti, ki uživa evharistijo, uživa duha in ogenj.« V presvetem zakramentu namreč prebiva Kristus in nanj se lahko obračamo na prav poseben način. Kot kristjani imamo srečo v eni preprosti stvari – da se kadarkoli v cerkvi postavimo pred Gospoda tako kot prazno vedro poleg slapa. Dobra molitev je tista, pri kateri v mislih svojo praznino izročimo Gospodovi polnosti, svojo šibkost pa njegovi moči. Pri taki molitvi tudi ni potrebno izgovarjati nobenih besed. Bog je navzoč v Presvetem zakramentu, ker nam vsem hoče biti na razpolago.
Vsi kristjani, še posebej pa tisti, ki jih je Gospod poklical in obdaril z duhovnim poklicem, se torej moramo veseliti že samega življenja ljudi, prav nihče ne sme biti izključen, z vsemi njihovimi poskusi živeti in ljubiti, ne glede na to, ali so poročeni, ločeni ali samski, ali drugačnih pogledov. Svetost duhovništva je polna veselja nad človekovim življenjem. Cerkev bi morala biti skupnost, v kateri ljudje odkrivajo Božje veselje nad njimi. To je naše poslanstvo. Zaradi našega duhovništva bi morali biti goreči ljudje, goreči v našem veselju, iskreno prizadeti nad trpljenjem ljudi. Če se veselimo ljudi, jih imamo radi, se nas bodo veselili tudi oni. Tako bomo v sebi odkrili Božje veselje, ki nam ga podarjajo ljudje, od katerih to najmanj pričakujemo in ki morda niti ne verujejo Vanj.
Če naj bi bil torej duhovnik oznanjevalec vesele novice, potem moramo živeti tako, da se v našem življenju celo v sedanjem trenutku zrcali večnost. Ni dovolj, da sedanji trenutek zgolj preživimo. Moramo namreč napredovati. Vsak izmed nas si mora izoblikovati tak način življenja, ki nas res poživlja, ki nam res ponuja predokus večnega življenja. Če ne živimo tako, nas bo preplavilo trpljenje današnjega časa ali pa bomo podlegli kulturi plehkosti in malodušja.
Duhovništvo ni le neka aktivnost, ampak je predvsem način življenja. Poosebljalo naj bi svetost. Živeli naj bi tako, da se že sedaj veselimo božjega kraljestva. Pri tem je pomembno, da smo pristni, da z veseljem sprejemamo svoje darove pa tudi meje, skratka, da smo srečni in da ta dar duhovništva, ki smo ga prejeli izžarevam o v vsakdanjem življenju. Pomembno pa je, da skrbimo za srečo bratov in sester, da smo jim blizu v njihovih stiskah in iskanjih. Kot Marija, naj bi tudi mi sedeli ob Jezusovih nogah, ga poslušali, premišljevali njegove besede in jih predvsem živeli v notranji svobodi, miru in radosti. To bo izvor novega občestva med nami in verniki, ki so nam zaupani.
3. Marija je z darom pod srcem hitela k Elizabeti, hitela je na pot služenja (papež Frančišek, svetovno srečanje mladih v Riu de Jaineru, sklepna maša, 28. julij 2013)
Obrnimo poglede k naši nebeški materi, Devici Mariji. Brezmadežna Devica kot dobra mati, ki pazi na svoje otroke, posreduje za nas v nebesih. Naj nas Marija s svojim življenjem uči, kaj pomeni biti misijonar-učenec. Vsakič, ko molimo Angelovo češčenje, se spominjamo dogodka, ki je za vedno spremenil zgodovino človeštva. Ko je nadangel Gabrijel oznanil Mariji, da bo postala mati Jezusa Odrešenika, je, čeprav ni povsem razumela oznanila, zaupala Bogu in mu odgovorila: »Glej, Gospodova služabnica sem, zgôdi se mi po tvoji besedi!« (Lk 1,38). Ampak kaj je storila takoj potem? Potem, ko je prejela milost postati mati Utelešene Besede, tega daru ni zadržala zase, zapustila je svoj dom in šla hitro pomagat sorodnici Elizabeti, ki je potrebovala pomoč (prim.Lk 1,38-39). Ko je pod srcem nosila Jezusa, je izvršila dejanje ljubezni, dobrodelnosti, konkretnega služenja. In vse to je storila v naglici!
Dragi prijatelji, to je naš vzor. Ona, ki je od Boga prejela najdragocenejši dar, je odgovorila tako, da se je odpravila na pot, da bi služila in prinašala Jezusa. Prosimo Našo Gospo, da tudi nam pomaga, da bomo Kristusovo veselje prinašali v naše družine, našim znancem, prijateljem, vsakomur. Nikoli se ne bojte biti velikodušni z Jezusom.
