Slovenska zastava
Moja odgovornost za skupno domovino
Slovenija Marjana Debevec
Pred praznikom državnosti po več krajih ta konec tedna potekajo proslave, slovesnosti in svete maše za domovino. Ob vsem praznovanju pa se postavlja vprašanje, kam gre naša domovina in kaj nas čaka v prihodnosti. V komentarju za mesečnik Novi svet je o tem razmišljal duhovnik in novinar Bojan Ravbar.
„Zdi se mi, da je že davno, kar smo obhajali 10. obletnico osamosvojitve. Tedaj smo si zastavili vprašanje: 'Slovenija, ki si preživela brez države, ali boš mogla preživeti brez duše in brez lastnih otrok?'“, piše Bojan Ravbar in zatem navede nekaj od tistega, kar ogroža istovetnost, bit in obstoj Slovenije. „Zaman je spraševati, kdo bo ustavil finančno-ekonomski voz, ki drvi navzdol. Zaradi tega vse več družin občuti črno revščino, medtem ko si izbranci nebrzdano polnijo vrečo tudi ob 'privilegijih' iz preteklosti. Ne moremo zanikati, da nas grafit o klanju kristjanov ni pustil ravnodušnih, kakor tudi ne izjave nekaterih uglednih sodržavljanov in politikov o 'golazni, ki jo je treba odstraniti', o 'zveri, ki se spet plazi po naših krajih' in o 'veleizdaji'. Naj dodamo turobno zgodbo novinarja RTV SLO, ki je dobil prepoved javljanja v živo v dnevno informativne oddaje ter šestmesečni suspenz, potem ko je poročal o predsednici vlade. Če to povežemo z vzdušjem, ki veje iz rdeče pobarvanih Stožic, se v človeka vgnezdi nemirna slutnja, prevzema ga strah in se mu vsiljuje vprašanje: kakšna prihodnost je pred nami?“, piše Ravbar in nadaljuje: „Žal mi je, da sem se vdal tej črni misli. A me je iz nje prebudilo dogajanje drugačne vrste, ko ugotavljam, koliko dobrega je okrog nas, na videz neznatnega, ki ga preprosti ljudje delajo brez hrupa, zavzeto in z veliko ljubeznijo. V meni je oživela jasna misel Chiare Lubich o našem ravnanju z bližnjim: 'Je kakor bumerang, ki gre in se povrne ter končno trči ob nas.' To velja tudi pri delu za družbo, katere del smo. Ne more me zaobiti. Zanjo sem odgovoren jaz, da postanejo odgovorni še drugi. Če hočemo, da pride do sprememb na področju ekonomije, se morajo premakniti naši odnosi, vznikniti pobude in se dvigniti raven zaupanja. Tako nam bo končno uspelo preusmeriti gospodarstvo in – zakaj ne? – tudi politiko v skupno dobro in ne le v korist posameznikov“, je prepričan Ravbar, ki še dodaja, da za ta epohalni preobrat ne zadošča nerganje, še manj kritizerstvo. Vsakdo se mora v prvi osebi usmeriti v iskanje skupnega dobrega, kar z drugimi besedami pomeni »tvoje dobro je moje dobro«. Še več, kot kristjani lahko storimo neprimerno več, kot si mislimo. Sem že kdaj pomislil na molitev? Na to opozarja papež Frančišek, človek, ki veruje v njeno moč. Vsak stik izkoristi za prošnjo: 'Moli zame!' Pretreslo me je, ko je pri prvi avdienci svojega pontifikata skočil z vozila, objel nepokretnega moža, ki je nad trideset let v vsem potreboval pomoč drugih, in zaprosil: 'Moli zame!' Papeževa sestra Maria Elena je na god sv. Jurija čakala, da jo brat papež pokliče, da mu vošči za god. In je zaupala: 'Skupna molitev je moč vere: izbriše razdalje oceanov, v en sam objem sklene Jug in Sever. Tega sem se naučila od brata Jorgeja (Jurija)'. Da, Sloveniji manjka delež moje molitve“, svoj komentar zaključuje Bojan Ravbar.
