Marija Ferjančič iz Melbourna vstopila v drugo stoletje
| 12.04.2013, 07:57 Matjaž Merljak
V slovenski skupnosti v Melbournu v Avstraliji je 3. februarja 2013 svoj stoletni jubilej praznovala Marija Ferjančič, ki izhaja iz Manč pri Vipavi. S svojimi najbližjimi je življenjski jubilej praznovala na prvo postno nedeljo.
Dva tedna zatem je prišla k maši v slovensko cerkev v Kew in se tam Bogu zahvalila za vse. V imenu skupnosti ji je čestital p. Ciril Božič in jo po obhajilu povabil k mikrofonu. Precej živahno je zbranim pripovedovala o svojem življenju. Po maši se je praznovanje nadaljevalo v dvorani pod cerkvijo. Marija je ob tej priložnosti spregovorila še za Radio Ognjišče. Z njo se je pogovarjal Tone Gorjup.
Življenjska pot Marije Ferjančič
Marija Ferjančič se je rodila leta 1913 kot tretja hči v družini desetih otrok. Šolo je obiskovala v Ložah. S štirinajstimi leti je odšla od doma k sorodnici v Ankaran. Po treh letih se je preselila v Trst in si poiskala službo. Štiri desetletja je bila služkinja pri družini Hass. Potem se je odpravila na obisk k bratoma v Avstralijo in se odločila, da bo živela z njima. Do upokojitve je delala v tovarni. Preživela je oba brata, doma pa ima še sestro, ki je 2. aprila dopolnila 99 let, druga sestra, ki živi v Trstu, pa bo maja stara 94 let. Še vedno živi v svojih hiši in skrbi sama zase. Če le more, gre vsak dan k maši. Prijateljev ji ne manjka, saj jo vsi poznajo kot dobrodušno in veselo gospo, ki vedno najde čas za druge. Kot je pripovedovala, je dočakala visoko starost zato, ker starši otrok niso razvajali in ker so uživali preprosto hrano. Kot se spominja, je v otroštvu pojedla veliko zelja; morda je tudi to pomagalo, da je še vedno na svetu.
Zahvalno romanje na Sveto goro
Marija je opisala tudi svoje prvo romanje na Sveto goro. Po prvi svetovni vojni se je s staro mamo odpravila k Svetogorski Mariji, da bi se zahvalili za srečno vrnitev očeta s fronte. Peljali sta se do Gorice, od tam pa sta šli peš do Solkana in naprej na Sveto goro. Pobočje je bilo razrito od dolgotrajnega obstreljevanja, brez prave steze. Sem in tja so ležali čevlji, strgani kosi oblek, vojaški klobuki ... ostanki granat ... Na vrhu je bila majhna lesena baraka in v njej nekaj klopi. Skupaj z drugimi romarji, sta tudi oni dve prespali v njej in naslednji dan odšli domov.
