Paradoksi življenja v letu vere

| 02.04.2013, 15:17 Blaž Lesnik

Za nami je največji krščanski praznik - velika noč in blizu mi je misel, da je bil letošnji praznik tudi vrhunec leta vere, v katerem smo. Kaj bi bilo namreč bolj neposredno povezano z našo vero kot vstajenje Jezusa Kristusa od mrtvih? To je pač nekaj, kar je za vedno spremenilo človeštvo in njegovo zgodovino. In seveda nekaj, kar naj bi najprej nagovarjalo vsakega posameznika. Ali kot je zapisal p. Marko Ivan Rupnik: "Kdor pozna skrivnost Kristusovega križa, smrti in vstajenja, pozna skrivnost edinosti vsega, pozna pomen zgodovine in vsega bivajočega, kajti velika noč je edini pravi ključ za razumevanje življenja."

Poznati skrivnost edinosti vsega, pomena zgodovine, imeti ključ za razumevanje življenja... Ali niso to stvari, na katere si človeštvo prizadeva najti odgovor že skozi vso zgodovino? In ali ni to obljuba, ki jo sodobnemu človeku daje svet potrošništva: kupi si ta izdelek, privošči ono razvajanje, odpotuj na konec sveta...in življenje se ti bo spremenilo, spoznal boš bistvo, odkril neslutene notranje moči... Čeprav se zdi, da ljudje počasi spoznavamo očitno zmoto potrošniškega sistema, smo vanj še kako vpeti. Človek se pač navadi uživati v trošenju, ki postane zabava sama po sebi. Hkrati vemo, da ta past ni spontana, ampak so zadaj strategije in ... preračunljivost - nekdo mora imeti od našega trošenja korist. V vse to je vpet sistem, pa naj bo kapitalistični ali neoliberalistični. Če je kupna moč velika, temu rečemo blaginja (kar izvira iz besede blago) in kazalci gredo v ekonomiji navzgor. Kazalci rabe virov in posledice odmetavanja, onesnaževanja seveda temu sledijo, a žal negativno. Vse to vemo... A vrnimo se k tistemu ključu, ki ga omenja p. Rupnik za razumevanje življenja. Kako bi mogla biti velika noč, sploh na način, kot jo pač razume povprečen Slovenec v vedno bolj sekulariziranem svetu: torej prosti dnevi, šunka, potica in pirhi, pa morda še kakšen zajček, kako bi to moglo biti ključ za razumevanje našega življenja? In kaj ima s tem leto vere?

Kaj vera pravzaprav je?

Žena me je danes zjutraj NEJEVERNO pogledala, ko sem na glas razmišljal o tem, da bom sam sestavil garderobno omaro. Češ, od kdaj pa ti mizariš? Vera v drugega je v zakonu pač stalno na preizkušnji. Ko sem stopil v zasneženo mrzlo jutro, me je imelo, da bi skočil nazaj v hišo in PREVERIL, kateri koledar nam laže, da je danes 2. april. In potem DVOMI ob jutranji rutini oblačenja otrok: ali bom uspel obvladati vse njihove ideje in muhe ter predvsem sebe? Res je paradoks očetovstva v tem, da se sočasno počutiš nemočnega in polnega nepremagljive moči...

To so pač vsakdanja pojmovanje vere ali bolje rečeno (ne)zaupanja: vase, v druge, v dobro, v svojo vzgojo... Pri tem se ponavadi naše razmišljanje ustavi. Saj vsi verjamemo ali (za)upamo, da bo pomlad enkrat že prišla, pa taljenje arktičnega ledu gor ali dol, kajne?

Malo težje je pri vprašanjih, ki jih izrivamo iz svojega življenja, a so brezkompromisno njegov del. In o njih govorimo neprimerljivo manj kot o tistih prej omenjenih. Le vsake toliko pač, ko potiho zavrtajo kot črv ali pa butnejo ob dogodkih, ki se jih sicer na smrt bojimo. Res je, da so ta vprašanja napornejša od vprašanja, kako izbrati najbolj naravne barve za barvanje pirhov in bolj izzivalna od vsakdanjega pogovora o napornem vremenu.

Paradoksi življenja...

A tu so: Kje je smisel vsega skupaj? To, da živimo zato, da umremo? Vmes pa še trpimo, eni bolj, drugi po našem videnju in prepričanju manj. In tudi če se trudimo delati dobro, pogosto ne vidimo rezultatov, ljubimo, čeprav ne znamo ali ne zmoremo.

Življenje je polno paradoksov in pri njih se začenja tisto najmočnejše. Kaj je namreč večji paradoks od Kristusovega trpljenja in smrti na križu?

Zmedena, utrujena in prestrašena sta ga v polnosti najbrž prva doživela učenca, ki sta pritekla pred prazen grob. Ne, niso ga ukradli, ne gre za ukano ali prevaro niti ne za kakšno zmoto: Jezus je vstal, premagal smrt. V luči vere v vstajenje je paradoks razrešen, vrata v življenje odklenjena. Tako kot pri apostolih, ko so, kot vemo, nekateri verjeli takoj, „jih je zadelo“, drugi pa so potrebovali več časa in celo odkrito dvomili, je tudi danes iskanje tega ključa vrat v življenje različno. Leto vere pa nas vse vabi, da se vprašanjem našega bistva približamo, se pustimo nagovarjati in iskreno iščemo. Saj kdor išče, bo našel in kdor trka, se mu bo odprlo.