Tanja Dominko
Dan žensk
Slovenija Tanja Dominko
Današnji 8. marec je dan, posvečen ženskam. Res je pobudo za praznovanje tega dne leta 1910 dala komunistka Clara Zetkin, a to še ni razlog, da bi moral praznik po toliko letih ohraniti komunistični prizvok. Če izhajamo iz samega bistva, kaj se je zgodilo na ta dan leta 1857, ko so v New Yorku ženske, zaposlene v tekstilni industriji, protestirale proti nečloveškim delovnim razmeram in nizkim mezdam, imamo tudi danes vrsto razlogov, da razmišljamo o tem, ali smo ženske danes prišle do svoje enakopravnosti, ki bi si jo zaslužile.
Če vprašamo varuhinjo Vlasto Nussdorfer, pravi, da ne moremo biti povsem zadovoljni z doseženim na področju enakosti spolov. Ženske še vedno namreč za isto delo zaslužijo več kot deset odstotkov nižjo plačo. Poleg tega težje zasedejo položaje v vrhu gospodarstva ali v vrhu političnih struktur. To priznava tudi minister za delo, družino in socialne zadeve, ki opravlja tekoče posle, Andrej Vizjak. Kot pravi, je zakonska določitev minimalnega deleža vsakega od spolov na kandidatnih listah izboljšala stanje na področju zastopanosti žensk v političnem odločanju. V parlamentu imamo tako 32 poslank od 90 poslancev, kar je lepa številka. Imamo tudi predsednico ene od parlamentarnih strank. Imamo tudi mandatarko ženskega spola. Priložnost, da bi dobili na položaju predsednika države žensko, smo zamudili, a morda se pojavi kdaj drugič.
Ženske torej počasi prihajajo v ospredje. Pred dobrimi 100 leti so bile razmere povsem drugačne. Do leta 1918 je prag univerze uspelo prestopiti le redkim Slovenkam, z diplomo se jih je lahko pohvalilo le 12. Ko sem sama zbirala gradivo za svoje diplomsko delo, posvečeno učiteljicam in učenkam, sem naletela v nekem časopisu iz konca 19. stoletja na naslednji zapis: “Prijatelji emancipacije menijo, da je ona nekaj čisto naravnega. Ženska, pravijo, je človek kot mož; zakaj bi tedaj ne imela istih pravic kot on? Res je. Ženska je človek kot mož; ali vendar mož ni. Njen namen je čisto drugi. Jaz ne vem, čemu bi bile sicer ženske zraven možkih; saj bi bilo potem naravneje, ako bi bili le možki ali le ženske na svetu... Velikanski korak naprej emancipacije! Ali kak uspeh ima ta korak? Le ta, da sme opravljati ženska isto službo kot možki, da sme toliko znati, toliko storiti kot on. Če se bo tako nadaljevalo, bomo imeli v kratkem ženske sodnijske svetovalce, ženske odvetnike, ženske profesorje, celo ženske ministre. Potem bomo pa možki stopili v pokoj, ali le k večemu bomo opravljali ista dela, ktere zdaj naše žene. Naposled si bodo ženske tudi nas izbirale za može. No, ljubi možje, kaj hočete še več?” Tako časopis iz konca 19. stoletja.
A naj so se moški še tako upirali, prihodnost je ženske vedno bolj odtrgovala od domačega ognjišča in jih postavljala moškim ob bok kot enakovredne tekmice. Čeprav so dolga leta dekleta lahko obiskovala le osnovno šolo, na gimnazije pa niso mogle, se je tudi to sčasoma spremenilo. Na prelomu v 20. stoletje se dekleta pojavijo na gimnazijah, a obstale so le najbolj zagrizene. Ponekod so se na izpite namreč morale pripravljati doma, drugje so lahko prisostvovale pouku, a učiteljem ni bilo treba preverjati njihovega znanja in pisnih izdelkov in tako mnoge niso uspele opraviti mature. V prvih desetih letih 20. stoletja je maturo opravilo le sedem, ja, samo sedem deklet, fantov pa skoraj 2 tisoč 400. Med fakultetami jim je vrata prva odprla filozofska fakulteta, a šele leta 1897, zatem leta 1900 Medicinska fakulteta, pravna pa šele leta 1919, po koncu 1. svetovne vojne. Danes je situacija precej drugačna. Dekleta imajo enako možnost priti do izobrazbe kot fantje. In prav je tako. Pri zaposlitvah na najvišjih in najbolje plačanih delovnih mestih pa ženske še vedno zaostajajo za moškimi. Ampak ali je to res tak problem? Ženske si – vsaj večina med njimi - nekje vmes na karierni poti ustvarijo družino in si zato težko privoščijo, da bi bile ves dan zdoma, ker pač služba, zlasti pa plezanje po položajih v njej - to od njih zahteva. Zato mnoge ostanejo na položajih, ki so manj odgovorni. Nekatere njihove kolegice pa so nasprotno mnenja, da je usklajevanje družinskega in službenega življenja enostavno. Ambicioznost nima meja. Toda cena? Po mojem mnenju previsoka. Sama sem še vedno med tistimi, morda boste rekli, konzervativnimi, saj sem prepričana, da se otrokom dolgotrajna odsotnost mame pozna. Nobena vrtec, podaljšano bivanje v šoli, varuška ali pa babica ne more nadomestiti tistega časa, ki ga mama mora preživeti z otrokom. Bodisi v nežnih otroških letih, bodisi v najstniških. Otroci res odrastejo, a sadovi naše vzgoje ostanejo. So vidni. In davek, ki smo ga plačali zaradi svoje prevelike navezanosti na službo, prav tako. Zato sem hvaležna državi, ki mamam zakonsko omogoča zaposlitev s skrajšanim delovnim časom, hvaležna delodajalcu, da to mojo željo spoštuje, hvaležna pa tudi svojemu možu, ki ve in ceni, da smo ženske drugačne od moških, ne manj sposobne ali bolj sposobne, ne bolj čustvene ali manj čustvene, zgolj drugačne. In hvala Bogu za to drugačnost. Nenazadnje pa se mi zdi tudi prav, da moškim pustimo njihovo moškost. Da pustimo, da imajo občutek, da za nas skrbijo. Da brez njih ne moremo živeti. Da je njihova vloga v družini pomembna. Nekatere ženske namreč v vsej svoji vnemi, da ne bi bile nič slabše od moških, želijo narediti vse same. In tako moški ostajajo vse bolj nesrečni v svojem brezdelju, njihova samopodoba peša, te slabe vzorce pa prenašajo tudi na svoje otroke. In ko se tako kolesje časa vrti naprej, bomo čez nekaj desetletij morda uvedli celo mednarodni dan moških, saj se bodo oni začeli boriti za svojo enakopravnost. Bog ne daj!
Komentar tedna, v katerega sem vključila tudi citat ali dva iz svoje diplomske naloge, ne iz katere druge, sem pripravila Tanja Dominko.
