Novice iz Melbourna
| 04.12.2012, 07:03 Matjaž Merljak
Prva adventna nedelja je tudi začetek novega cerkvenega leta, čez mesec dni pa bo še začetek novega leta. Čeravno živimo na drugi strani poloble, se skupaj vrtimo v istem tempu življenja misleč, morda bomo vsaj mi tukaj nekoliko prizanešeni tej zemeljski navlaki, ki nas duši in obremenjuje iz dneva v dan. Zaenkrat še ne. Leta nam neizmerno hitro minevajo.
Svet postaja vse bolj majhen, dosegljiv že skoraj veliki večini zemljanov dežel in mest, ki še pred nekaj leti ne bi prestopili svojega praga ali vedeli zanj. Preko medijev poslušamo dnevne novice iz okolice, kjer živimo, najprej slabe: koliko ljudi je umrlo v prometnih nesrečah, kdo je koga oropal, ali kje so se pretepali. Sledijo svetovni dogodki, spet je slišati najprej najslabše, šele proti koncu morda kaj zanimivega ali celo pozitivnega. Težko se najde lepa beseda, še manj pa čas za poštene in delavne ljudi Po vsem tem svetu.
Življenje je upanje! Predno se bomo poslovili še do enega leta, bomo morali kar dobro pomisliti, kaj smo dosegli v tem letu in kje nam je spodletelo! Smo se potrudili biti in ostati zdravi, pomagati bližnjemu v stiski? Sama narava nas že od nekdaj svari: zajemajte življenje z žlico, vam primerno. Vse to je lepo in tudi prav, bistveno pa le in tako. Mladina je v današnjih časih navajena hlastanja po vsem, kar ji pride pod roke. Upajmo na današnjo znanost, srečo in zdravje, da bo uspelo njim in vsem njihovim družinam živeti po tej poti.
Že leta 1972 je bil tisti začetek spoznavanja in pričetka druženja na vzhodnem delu mesta Melbourne. Prišli smo prav iz vseh krajev Slovenije, tudi nekaj Gorenjcev. Možje so se skorajžili in predlagali, da bi kupili zemljo, kjer bi se lahko redno srečevali, zabavali in tudi modrovali. Rečeno-storjeno, zemljo kupili jo krstili z imenom – SD Planica. Mladina se je družila, učila slovenski jezik, starejši delali, načrtovali za bodočnost. Po nekaj letih so se načrti pričeli uresničevati.
Največ se je delalo v letnih dopustih tam od srede decembra pa vse tja do konca aprila. Glavna dvorana se je pričela zidati pri 40 stopinjah vročine, tisoče in tisoče opeke se je polagalo dan za dnem, gradbeno delo je bilo po dveh letih skoraj končane. Bile so težke udarniške ure, vse za ljubezen do ... Pridni ljudje, ki so prinesli s seboj pridne roke in dobro srce. Bili so tudi vzgled drug drugemu, da prihajajo iz krajev, kjer so bili navajeni dela. Naj samo dodam za tiste, ki ne poznate kje stoji naše društvo. Res je samo pet minut do morja, čudovita plaža, samo ne za pridnega slovenskega delavca. Me ženske smo pripravljale hrano in pomagale, kjer koli je bilo potrebno. Poleg dela smo darovali tudi določeno vsoto denarja v »skupni fond« za čim prejšnje končano delo. Med tednom so posebno moški delali na svojih delavnih mestih, za konec tedna pa nadaljevali za skupnost. Nikomur in bilo težko, veseli smo bili srečanja drug z drugim, komaj smo čakali, kdaj se bomo zavrteli na zabavah, ki smo jih skladno pripravljali skozi leto. Vzporedno z vsem tem delom je mladina odraščala, se pričela vključevati v svet v katerem živimo. Nismo imeli časa pomisliti, kje so tista leta, ki smo dali vse do sebe za naš jutri. Iz leta v leto moči popuščajo, tudi obiski na pokopališčih so vse pogostejši. Od tistega prvega zagona pa do danes je tako minilo 40 let.
Za to 40. obletnico, ki je bila 10. novembra, so člani, ki so že zadnje dve leti v odboru, pripravili kulturni program, prvič po vseh letih brez mladine. Zelo žalostno vendar resnično. Povabljeni gost iz glavnega mesta Canberre, odpravnik poslov g. Milan Balažic, nam je zagotovil, da je še bodočnost, samo v manjši meri. Počasi bomo morali nekatere načrte, katere smo si zadali pred leti, počasi spreminjati v korist današnjemu času. To se pravi: prilagoditi se zahtevam, ki nam jih narekuje leto 2012 in dalje. Težko se bo soočiti s temi pogoji, še težje bo spreobrniti člane vseh teh let s temi novimi predlogi. Sredi meseca januarja naslednje leto se bo izvedela nadaljnja pot ali uspeha ali zaprtja prvega slovenskega društva v Melbournu.
Ko pa že pišem o zaprtju slovenskega dela našega življenja je omembe vredno tudi zaprtje Doma matere Romane, ki stoji v neposredni bližini cerkve sv. bratov Cirila in Metoda v Kewju. Tudi tam je bilo število slovenskih oskrbovancev premajhno za nadaljnje služenje potrebe po oskrbi starejših. Končno so si našli oskrbo po različnih avstralskih domovih. Vsi, ki počasi prihajamo do teh odločitev, bomo od sedaj naprej vedeli kam pripadamo.
Glavni mašnik je bil pater dr. Mihael S. Vovk OFM, bivši provincialni minister slovenskih frančiškanov. Ves program se je predvajal po sv. maši, ki jo je daroval pater dr. Mihael Vovk v cerkvi pred oltarjem. Pri komemoraciji so sodelovali cerkveni pevski zbor, mlada organista, moški pevski zbor Planika, člani igralske skupine, učenci Slomškove šole vsi oblečeni v narodne noše. Nagovor in predstavitev pesniške zbirke patra Bazilija - Spomini me v objem love - je imel pater dr. Mihael S. Vovk. Pesniško zbirko pa je izdala in tiskala v Ljubljani frančiškanska založba Brat Frančišek, ki jo boste lahko kupili v Melbournu, Sydneyu in Adelaidi. Zbirka vseh pesmi je lepo ilustrirana v knjižici, ki bo vsakemu v lep spomin na dolgoletnega žrtvenika za slovensko skupnost v Avstraliji p. Bazilija.
Pater Ciril Božič se je za konec zahvalil vsem nastopajočim, posebno mladim,ki so krasili oltar v narodnih nošah, in nenazadnje tudi rojakom, ki so se udeležili v tako velikem številu. Bila je lepa spominska slovesnost ob 15. obletnici smrti patra Bazilija Albina Valentina OFM MBE.
Za konec in za spomin ena od prvih pesmi iz knjige- Spomini nemi me v objem love: KIKLJU
Kot živ studenec je zvenel Tvoj nasmeh:
Izviral je v globini nežne duše,
Ki čista je bila kot prvi sneg......
Le spi, moj Jaro, mučeniški sen!
Jesenski dež - solze na grobu ruše,
Utripi ti so- venec krizantem.
