Matija Gabrovšek
Mir ljudem v Sloveniji
Jože Bartolj
Prvi krog predsedniških volitev je postregel z za marsikoga presenetljivimi rezultati, vsaj glede na meritve javnega mnenja, objavljene v tednih poprej. Zakaj je rezultat volitev tako drugačen od anket, je seveda vprašanje predvsem za tiste, ki ankete izvajajo, deloma pa tudi za politiko.
Zanimivo je, kako po volitvah poraženi kandidati vedno ugotavljajo, da je za njihov neuspeh kriva nizka udeležba, saj naj bi ostali doma prav njihovi volivci. Pri čemer je velikokrat krivo vreme. Enim je kriv dež, drugim sončen dan, tretjim poledica. Seveda pa nikoli ni kriva neprepričljivost kandidata.
Vpliv vremena na izide zadnjih ali katerikoli drugih volitev je bržčas majhen. Morda prinese vreme kak procent v to ali ono smer, na ključna sporočila volitev pa ne vpliva. Tako sem prepričan, da so volivci v prvem krogu predsedniških volitev predvsem pustili zelo jasno sporočilo. Tako z izidom, kot z nizko udeležbo.
Politika je …
Manj kot polovična udeležba na volitvah za najvišji položaj v državi je, milo rečeno, katastrofa. Ne pozabimo, da je kljub formalno majhni izvršni moči, ali pa nemara prav zaradi nje, javnost doslej funkcijo predsednika države praviloma ocenjevala dokaj visoko. Zato je nizka udeležba na volitvah neprijetno presenečenje, ki politikom pošilja jasno sporočilo o nezadovoljstvu s politično situacijo v državi. Pri čemer del nezadovoljstva gotovo izvira iz razočaranja nad izvršno oblastjo, torej nad vlado in parlamentom in dogajanjem okoli njiju.
Občuten vpliv na nizko volilno udeležbo, pa so gotovo imeli tako dosedanji predsednik države, kot tudi oba protikandidata. Prvi je s svojo držo v času svojega prvega, in kot kaže, edinega mandata, temeljito razvrednotil funkcijo predsednika države. Z že kar boleče očitno pristranskostjo do enega političnega pola in oholim nastopanjem zoper drugače misleče je v dobršni meri izničil tisto najpomembnejše bistvo funkcije predsednika države. Tudi oba protikandidata sta v veliki meri poosebljala to, kar je v tej državi narobe. Milana Zvera, kandidata SDS, so tako, sicer ne po njegovi krivdi, mnogi volivci doživljali le kot predstavnika sedanje oblasti. Še večje breme je s seboj prinesel Borut Pahor, ki je kot prejšnji predsednik vlade veliko prispeval k nezavidljivi situaciji, v kateri se nahajamo danes.
Državljani smo očitno začeli predsednika države vse bolj dojemati kot še enega od kruhoborcev na politični sceni. Bodočega predsednika tako čaka težko delo, da bo svoji funkciji vrnil ugled, ki ga je imela pred nastopom sedanjega predsednika.
S skupnimi močmi
Tudi izidi prvega kroga volitev so poslali jasno sporočilo, da državljani pričakujemo nekaj novega. Da od predsednika pričakujemo, da bo združeval in ne delil duhov, kot smo bili vajeni doslej, še zlasti v mandatu sedanjega predsednika. Rezultati so znak, da si želimo sodelovanja in ne spotikanja.
O tem, da dosedanji predsednik Türk nikakor ne more predstavljati skupnih želja in vrednot, sploh ne more biti nobenega dvoma. Z delovanjem v zadnjih petih letih je jasno pokazal, da ga to niti ne zanima, niti nima želje po združevanju. Željo po podrejanju ali prilagajanju drugih morda že, želje po združevanju pač ne. Njegova morebitna zmaga bi bila podobna revoluciji, velik del državljanov ga preprosto ne bi vzel za svojega predsednika.
Dr. Milan Zver je bil sicer povsem spodoben kandidat, ki je v kampanji nastopal všečno in korektno in ki je s svojim nastopom tudi iskreno obetal, da bi se v primeru zmage za razliko od aktualnega predsednika trudil biti predsednik vseh državljanov, veliko vprašanje pa je, če bi mu to uspelo. Velik del volivcev ga namreč vidi kot predstavnika Janeza Janše, zaradi česar ga že apriori ne bi vzeli za svojega. Vprašanje pa je tudi, kako bi na njegov trud biti predsednik vseh, gledali “hard-core” volivci SDS, torej tisti, ki jih ni malo, ki bi njegovo morebitno zmago na volitvah razumeli kot “pa smo jih”.
Borut Pahor, zmagovalec prvega kroga, je nedvomno tisti od kandidatov, ki najbolj predstavlja sredino. Oziroma, še bolj kot politično sredino, predstavlja preseganje dvopolnosti, saj zna nagovarjati volivce celotnega političnega spektra, kar so potrdili tudi podatki o tem, da je zanj volil kar občuten del volivcev vseh strank. In ne le, da zna nagovarjati vse, Pahor je med tremi kandidati bil edini, ki je pokazal resničen žar. Je edini, ki je kazal, da si želi postati predsednik. Zver je dajal vtis, da bi rad bil predsednik, Türk, da hoče biti, Pahor pa, da si to res želi. Da ve, kaj s predsedništvom početi.
Kot je videti, se Pahorju v drugem krogu obeta gladka zmaga. Kljub jadikovanju na desnici, češ da imamo dva leva kandidata, bi morali biti njegove zmage veseli. Ker je edini, ki ima možnost in morda tudi sposobnost vse državljane pripeljati pod isti klobuk. Še posebej bi se tega moral razveseliti predsednik vlade Janša. Pahorjevo sodelovanje in podpora bosta ključni za to, da bo javnost začela na reformne poskuse vlade gledati manj nezaupljivo. V resnici je za vlado zmaga Pahorja veliko večja priložnost, kot bi bila morebitna zmaga dr. Zvera. Vprašanje pa je, če bo to znala izkoristiti.
Več komentarjev na Casnik.si
