Komentar tedna: Plamen ljubezni

| 23.11.2012, 14:58 Matjaž Merljak

Vstopili smo v jesensko obdobje in malo pred novembrskimi prazniki smo bili že 'obiskani' s prvo pošiljko snega. Ta mesec so padavine močno prizadele različne dele Slovenije. Kar pogosto se v zadnjem času pri nas dogaja, da narava pokaže svojo moč. Pred nekaj meseci smo bili deležni katastrofalne suše, sedaj pa izredno močnih padavin. Veliko škode je povzročilo in še dolgo bodo prizadeti odstranjevali posledice te ujme. Hvala Bogu, da ni bilo smrtnih žrtev in da se je spet izkazala solidarnost na mnogotere načine. V času odstranjevanja posledic poplav so se tudi odvijale že pete predsedniške volitve v samostojni RS. V drugi krog predsedniških volitev sta se uvrstila kandidata dr. Danilo Tűrk in zmagovalec ter presenečenje prvega kroga Borut Pahor.

Dež oziroma voda me vedno spominja tudi na močan simbolni pomen, ki ga ima. Voda vedno najde pot v dolino in do človeka. Vsi vemo, kako je voda potrebna za rast, a na žalost lahko ruši ter odnese, kar ni dobro povezano, kar nima močnega temelja. Voda tudi očiščuje in prinaša novo, božje življenje pri svetem krstu. Kaj je novega v Cerkvi?

Po 'bombardiranju' z novicami in dogajanji ob različnih aferah znotraj slovenske Cerkve v poletnih tednih, smo prejeli slovenski pastoralni načrt z naslovom Pridite in poglejte (PIP). Pretekli mesec, natančneje, 11. oktobra, smo začeli tudi leto vere, ki je vzpodbuda za vse nas k poglobljenemu življenju iz vere in po veri. Je predvsem povabilo k osebni veri, ki pomeni »osebno srečati in v resnici spoznati Jezusa Kristusa kot živo osebo, ki v svoji življenjski resničnosti in s svojim sporočilom osvobaja in osrečuje« (PIP 43). Kaj bomo storili v tem letu vere? Zelo je odvisno od nas samih in koliko čutimo s Cerkvijo, ki je živo občestvo, saj jo živi Duh.

Poleg dokumentov potrebujemo tudi izkustva vere in njihove pričevalce. Rad bi na kratko spregovoril o dveh pričevalcih vere, ki so nam lahko v spodbudo za našo rast v življenju po veri. Najprej bi omenil dobro nam znanega ljubljanskega nadškofa dr. Alojzija Šuštarja, ki je umrl na praznik apostolov Petra in Pavla 29. junija 2007. V svoji duhovni oporoki je zapisal pomenljive besede, ki so nam lahko še danes v veliko spodbudo na mnogih področjih. Takole je zapisal: »V Božjem imenu prosim odpuščanja vse, ki sem jih kdaj razžalil, jim kaj hudega storil, jih pohujšal ali jih kako drugače prizadel. Sam nimam nikomur ničesar odpuščati, ker ne vem, da bi mi kdo storil kaj hudega in do nikogar ne čutim nobene zagrenjenosti. Naj se nas vseh usmili Bog in nas ohrani v svoji ljubezni«. Na koncu oporoke nas vse spodbudi, da si prizadevamo »z vsemi močmi, da bi slovenski narod ohranil in poglobil katoliško vero, zvestobo Cerkvi in svojo narodno samobitnost in zavest«.

Vse nas je nadškof Šuštar nagovarjal s svojo držo ponižnosti, globoke vere in dialoga. Bil je mož molitve ter zaupanja v Boga in v njegovo usmiljenje. Veliko je storil za slovenski narod in Cerkev ter odloč(il)no prispeval k demokratizaciji družbe in rojstvu nove slovenske države. Ko je umrl, so se ljudje množično odzvali ter so potrpežljivo čakali v dolgi vrsti pred njegovo krsto, da bi se od njega poslovili. Ko sem se udeležil njegovega pogreba – tudi v zahvalo, saj me je posvetil v duhovnika – je deževalo. Takrat sem ta dež doživljal kot podobo milosti očiščevanja, da bi bilo med nami več božjega, ne sluteč, kakšne afere in težave bodo že kmalu doletele slovensko Cerkev.

Drugi pričevalec vere je jezuitski kardinal Carlo Maria Martini, ki je pred kratkim – natančneje, 31. avgusta 2012 – umrl v 85. letu starosti. Milansko nadškofijo je vodil med leti 1980 in 2002. Bil je profesor Svetega pisma, pisec mnogih duhovnih knjig in rad je dajal duhovne vaje. Navdih in spodbuda za mnoge so bila njegova pastirska pisma in duhovna metoda 'lectio divina' s katerim je mnoge – še posebej mlade – navduševal za božjo besedo in tišino ter za poglobljen odnos z Bogom in Cerkvijo.

Kardinal Martini je bil človek dialoga s sodobnim človekom, svetom in drugimi verstvi. Njega so radi poslušali in brali vsi, saj je vsakega nagovoril s svojo duhovno globino, intelektualno širino, resnim in poštenim dialogom ter ljubeznijo do človeka. Srečeval se je z mnogimi – tudi s člani Rdečih brigad, ki so mu poslali na nadškofijo orožje kot znamenje, da so prekinili svoje teroristične dejavnosti. Znana so bila srečanja z neverujočimi (po italijansko catedra dei non credenti), kjer so različne osebnosti spregovorile o pogledih neverujočih na aktualne teme človekovega bivanja.

Tudi kot nadškof v pokoju je še naprej veliko študiral Sveto pismo, molil in pisal knjige. Več let je ob nedeljah imel redno mesečno rubriko v znanem italijanskem časopisu Corriere della Sera, kjer je odgovarjal na vprašanja bralcev. Malo pred smrtjo je dal svoj zadnji intervju za ta časopis, ki je bil na neki način njegov duhovni testament. Še posebej so bile spodbudne, a tudi kritične misli o Cerkvi. Njegove besede niso bile napad na Cerkev, ampak izraz ljubezni do nje, da bi bila manj utrujena, bolj pričevalna in da bi bili njeni člani bolj goreči. Kardinal Martini je izjavil, da vidi v današnji Cerkvi debelo plast pepela nad žerjavico. In se sprašuje: »Kako lahko osvobodimo žerjavico pepela, da bi se okrepil plamen ljubezni? Najprej moramo poiskati žerjavico. Kje so osebe, polne velikodušnosti kot dobri Samarijan? Verne kot rimski stotnik? Navdušene kot Janez Krstnik? Drzne v iskanju novega kot Pavel? Zveste kot Marija Magdalena«? Poda tudi tri nasvete za nas. Omenja pot spreobrnitve, sprejem božje besede v srcu in življenje iz zakramentov kot pomoč ljudem na njihovi poti, še posebej v trenutkih šibkosti. Intervju zaključi z duhovnim pogledom na Cerkev in z vprašanjem za vsakega: »Vera je temelj Cerkve: vera, zaupanje, pogum. Jaz sem star in bolan, odvisen od pomoči drugih. Dobri ljudje, ki me obkrožajo, mi omogočajo, da okušam ljubezen. Ta ljubezen je močnejša od nezaupanja, ki ga občutim včasih, ko opazujem Cerkev v Evropi. Samo ljubezen lahko premaga utrujenost. Bog je Ljubezen. Imam še eno vprašanje zate: »Kaj lahko ti storiš za Cerkev?«

Kardinal Martini in nadškof Šuštar sta se dobro poznala. Tesno sta sodelovala v evropski škofovski konferenci in sta bila prijatelja. Ko je umrl nadškof Šuštar je kardinal Martini v izjavi za tednik Družino zapisal, da je bil nadškof Šuštar »velik služabnik Cerkve in je bil tudi moj dober osebni prijatelj (…). V Evropi je predstavljal veliko duhovno in moralno oporno točko. Njegova modrost je bila in je pomembna ne le za vašo državo, temveč za celotno evropsko škofovsko konferenco«.

Ko sta umrla kardinal Martini in nadškof Šuštar, se je izredno veliko ljudi poslovilo od njiju, saj so bili na različne načine nagovorjeni v svojih srcih. Na pogrebih obeh je deževalo. Ljubljana in Milano sta si bila enkrat podobna na zelo izviren in globoko simbolni način. Ne vem, kaj je hotel Bog sporočiti s tem dežjem, ko so se mnogi poslavljali od velikanov vere v obeh mestih. Molim in verujem, da bo Bog – simbolno dež, voda – očistil vse grehe in madeže na Cerkvi in prinesel več božjega življenja, še posebej v letu vere. Sprejmimo ta dar z odprtim srcem. Bog, ki je Ljubezen, je pomembnejši od nas ter močnejši od naših grehov, naše utrujenosti, šibkosti, nezaupanja in (pre)majhne vere. Naj se okrepi plamen ljubezni, ki naj poživi in razplamti vse, kar je dobrega, lepega in svetega med nami…Tudi v pričakovanju drugega kroga predsedniških volitev, novega (cerkvenega) leta in še mnogih obletnic Radia Ognjišče!