Skriti prijatelj Boruta Pahorja

Slovenija | 16.11.2012, 14:16 Tanja Dominko

Sodelavci Radia Ognjišče se gremo te dni pred praznovanjem 18. obletnice radia zanimivo igro, ki jo verjetno mnogi poznate. Vsak med nami ima skritega prijatelja, ki ga preseneča na številne načine, z različnimi pozornostmi, darilci, pohvalami. V zraku je čutiti nekaj lepega, toplega, slišati je več lepih besed. A pri mnogih med nami vlada negotovost - je bila ta prijazna beseda iskrena ali del poslanstva „skritega prijateljstva“? Priznam, sama situaciji nisem kos. Težko mi gre od rok, če moram biti prijazna na neko spodbudo od zunaj, lažje mi gre, če tako res čutim. In za hip pomislim, da se podobno dogaja tudi kandidatom za predsednika države.

V predvolilni kampanji slišijo mnogo lepih besed, mnogo pohval, doživijo številne izraze podpore, na dan D pa rezultati povejo svoje. Mnogi na volišča ne pridejo. Mnogi, četudi so prej nekoga hvalili, se v samoti kvadratnega metra na volišču odločijo drugače. Tudi za kandidate to velja- tudi oni se dostikrat odločijo drugače. V predvolilni kampanji slišijo mnogo nasvetov, a se v bogati svetlobi televizijskega studia odločijo za svojo pot, dajo odgovore, za katere sami mislijo, da so pravi. Načeloma. Imamo pa tudi izjeme. Nekateri govorijo, da ves čas delajo po svoji vesti, drugi že s svojim ravnanjem kažejo, da se ne ozirajo kaj dosti na politiko okoli sebe, ki tuli po svoje, tretji pa ob ključnih vprašanjih obmolknejo, ker ne vedo, ali je prav reči besedo kritike čez politiko, ki stoji za njimi, ali je bolje hvaliti jo vsevprek, ker jim to pride prav. Verjetno veste, o kom govorim. Ne vemo pa, kako so vse te primere spremljali volivci. Kako so oni slišali in dojemali kandidate? Nekoliko na njihovo odločanje gotovo vpliva projekcija, ki jo dobijo prek medijev. Ti so ključni še zlasti v primerih volivcev, ki niso preveč inteligentni, saj verjamejo vsemu, kar slišijo in preberejo v medijih. Pri tem pa pozabijo, da imajo tudi mediji svoje interese. Da tudi oni dostikrat „krojijo“ novico po svoje, iz enourne razprave kandidata izrežejo košček, ki njim najbolj diši, čeprav ni vsebinsko najpomembnejši. Če volivci znajo brati „med vrsticami“ oziroma poslušati tudi voditelja soočenja in slišati njegov namen, je odločitev mnogo lažja. Tako pa je mnogim volivcem resnica žal preveč prikrita.

Obstajajo tudi volivci, ki se bodo odločili za nekoga že zgolj zato, ker so ga imeli v času predvolilne kampanje priložnost srečati in mu seči v roko. Dva kandidata sta to možnost precej bolje izkoristila kot tretji. Borut Pahor je v svoji akciji Skupaj obiskal številna podjetja in oddelal kar nekaj prostovoljnih akcij, Danilo Türk pa je izkoristil vsako, tudi najmanjšo prireditev v številnih krajih po Sloveniji, da je (v službenem času in na stroške države) spregovoril nekaj besed in se predstavil v kar najlepši luči. Razlika med njima je ta, da je eden stopil med volivce kot prvi med enakimi, drugi pa je nagovarjal z odra, torej se je še vedno postavil nad volivce. Kaj pa tretji? Milan Zver je sicer stopil med ljudi, obiskal nekaj krajev, a vendar je glavnina njegove predvolilne tekme temeljila na strankarsko obarvanih dogodkih, na konvencijah ameriškega sloga. Redko je stopil iz teh okvirjev in zato je rezultat pričakovan, še zlasti če vas spomnim na začetni del svojega razmišljanja, da se mnogi, ki ti obljubljajo podporo, nato odločijo drugače. Nekateri volivci SDS in tudi drugih strank desnice so namreč Milana Zvera odpisali že na začetku. Pri tem jih je vodila matematika – ne voliti Zvera, da ne bo zmagal Türk. In tako so se prijatelji, ki so se odkrito opredeljevali za Zvera, na skrivaj odločili raje za Pahorja. Če bi bilo drugače, bi se kaj lahko ponovila matematika predsedniških volitev leta 2002, ko sta se v drugi krog uvrstila Barbara Brezigar in Janez Drnovšek, nato pa je večina volila Drnovška.

Kaj je tisto, kar je Zveru onemogočalo prodor? Poleg občasne meglenosti izražanja stališč je tu še strankarska nalepka. Tudi pri njem se je zgodil fenomen voliti proti - torej ne voliti Zvera, ker bi s tem volili Janšo. Le da se koristi v tem primeru niso dobesedno prelile k Pahorju, ampak so mnogi, razočarani nad to vlado, ki jim je pobrala že veliko, raje ostali doma. In tukaj si stranka SDS vendarle zasluži kritiko. Zver je zanjo zastavil svoj glas, v vseh nastopih je na vse pretege branil vladne odločitve, ki, roko na srce, niso le odločitve SDS, ampak tudi DL, SLS, Desusa in Nsi. In kaj je dobil v zameno? Premalo. Oziroma povedano drugače - lahko bi se od vladne politike distanciral, tako kot se je Pahor od odločitev svoje stranke, tako kot se je Türk od Jankovićevih odločitev, pa bi volivcem pokazal, da zastopa svoje stališče. Da na volitvah kandidira on sam, ne stranka SDS.

Zvera mi je žal, priznam. Vem, da ni slab človek, da je izrazito dobronameren, da se zna pogovarjati v spravljivih tonih, da na človeka deluje pomirjevalno, ni kolerik, ampak je dostojanstven mož, ki se zna obnašati v javnosti. Upam, da ga stranka SDS za neuspeh na volitvah ne bo še dodatno kaznovala in ga porinila v kot, ampak bo razmislila, da si morda vendarle zasluži več pozornosti tudi na domačem političnem parketu. Ker ji presneto manjka tovrstnih politikov z umirjenim tonom, spravljivo dikcijo in pogledom na dobro države, ne pa zgolj na lasten ponos. Politika je pač večkrat tek na dolge proge kot pa tek z ovirami. In četudi se te pojavijo, jih je treba preskočiti, ne pa podreti, kot se zdi, da je načelo ministra Gorenaka.

Skriti prijatelj Boruta Pahorja je torej razkrit, ali mu bo pomagal tudi v drugem krogu, pa bo pokazal 2. december.