Delamo za danes ali tudi za jutri?

Komentar tedna | 14.09.2012, 14:48 Tanja Dominko

V teh dneh nas politične razprave prav silijo v razmišljanje o naši starosti in o tem, s kako polnimi denarnicami jo bomo živeli. Pustimo vprašanje, ali jo bomo sploh dočakali, ob strani, in se osredotočimo na to, kako se nam piše po finančni plati. Vlada nam je namreč postregla z novim predlogom zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, čeprav se je prah po prejšnjem, padlem na referendumu, komaj dobro polegel. S popravki zakonodaje se pač mudi, luknja v ZPIZU je ogromna, zato je predlog pravzaprav logična posledica stanja.

Zanimivo pa je, da se na prvi pogled ne razlikuje kaj dosti od predloga, ki je padel na referendumu. Porajata se nam torej dve vprašanji? Zakaj je tedaj opozicija na čelu z Janezom Janšo nasprotovala reformi in pa, zakaj novemu predlogu nasprotuje današnja opozicija? Gre res zgolj za rak rano slovenske politike, da mora opozicija vse, kar pripravi vlada, zrušiti, ne glede na to, kdo je na oblasti in kdo ne? Čeprav se mi ta misel vsiljuje ob skoraj vsakokratnem spremljanju seje državnega zbora, pa pri tej temi vendarle ni povsem tako. Vsaj upam, da ne. Ker med predlogoma pokojninske reforme vendar obstajajo nekatere pomembne razlike. In tudi pri izhodišču priprave reforme obstajajo razlike. Pahorjeva vlada namreč soglasja s socialnimi partnerji takrat ni dosegla, predlog je porinila v državni zbor neusklajen, nato pa je bila logična posledica, da ga prepusti na milost in nemilost volilcem na referendumu. Zdaj Janševa vlada trdi, da bo reformo usklajevala s socialnimi partnerji in upoštevala pripombe tako delodajalcev kot sindikatov. To je že izhodišče, ki nam vliva upanje, da bomo imeli na koncu na mizi zakon, ki bo rezultat tehtnega premisleka in konkretnih popravkov, ki so bili vneseni z mislijo na boljši jutri. Ampak, ni tako pričakovanje zgolj utopija? Ali sploh še kdo verjame, da so delodajalci, sindikati in vlada sposobni doseči kompromis, s katerim se bodo na koncu pohvalili vsi? Jaz sem na tem področju črnogleda, priznam. Čeprav so bile prve izjave vseh strani ob predstavitvi predloga reforme namreč spodbudne, se je po tednu dni razpoloženje že začelo spreminjati. Čeprav so v reformi denimo poglavja iz prejšnje reforme, ki so bila tedaj usklajena s sindikati, pa se ne morem izogniti vtisu, da bodo tokrat našli kje kak stavek, ki jim ne bo povšeči.

Poglejmo konkretno: za zdaj je v predlogu zapisano, da je za upokojitev in polno pokojnino dovolj, če delamo 40 let in smo seveda v teh letih zavarovani. Države torej ne zanima, kdaj stopimo na trg dela, ampak pomembno je, da se ves čas plačuje zavarovanje. In ko mine 40 let, gremo lahko v pokoj. Če takrat še ne bomo stari 60 let, nam bodo od pokojnine kak drobiž odvzeli, sicer pa velja napoved, da bomo prejemali zasluženo pokojnino. Če pa bomo stopili na trg dela pozneje, pa jih tudi ne zanima, kdaj, pomembno je, da bomo vztrajali na njem 40 let. Če bomo delali manj, pa si bomo zaradi svoje starosti- 65 let- pokoj že zaslužili, nam bodo ravno tako odtrgali kak drobiž od zneska pokojnine. Upoštevala se bo tudi vojaščina pri moških in materinstvo pri ženskah- seveda ne v polni meri, a še vedno dovolj, tako da pri tem ravno ne bomo prikrajšani. Kljub temu da so spremembe na prvi pogled minimalne, pa zagotavljajo stabiliziranje razmer v pokojninski blagajni, pravijo na Inštitutu za ekonomske raziskave. Kako le? Pokojninski sistem ne bo več vseboval pokojnin, ki to niso. V tem grmu tiči zajec. Očitno bodo blagajno ZPIZA odrešili vsega tega balasta in ga preselili v druge. Minister Vizjak je sicer v pogovoru za spletni portal RTV Slovenija dejal, da v krog upravičencev ne bodo posegali, niti ne v višino izplačil, saj teh stvari za nazaj ne morejo urejati, a vendar bodo to poglavje na novo definirali. Citiram: „Gotovo bo ministrstvo za kulturo imelo besedo pri tem, kdo dobi zaslužene pokojnine s kulturnega področja. Naše ministrstvo, ki je pristojno za vojne veterane, bo imelo pri tem ključno odločitev. Za azbestne bolnike pa ministrstvo za zdravje.“ Konec navedka. Mislim si, da ta redefinicija utegne biti problem. Politika, ki prihaja z nasprotnega brega, bo spet začela kričati, da se odloča pa političnih kriterijih in ne strokovnih. Pa bomo tam. Skratka, prepričana sem, da se lahko razprava o pokojninski reformi zaostri, predvsem pa zavleče, najsi reformo še tako nujno potrebujemo.

Pri meni pa se ob razmišljanju o naši starosti odpira še eno vprašanje, ki ne sodi v nikakršno reformo, niti ne v politične razprave, prej v kakšne razprave na kakšni okrogli mizi. Gotovo vsi poznate kak primer, ali pa ga celo živite, ko stara zakonca iz meseca v mesec dajeta na kupček skromne evrčke in skrbno pretehtata, za kaj jih bosta porabila. Eden dobi višjo pokojnino, pokojnina drugega je bolj podobna miloščini in sam z njo ne bi zmogel shajati. A z roko v roki jima nekako gre. Včasih jima na pomoč priskočijo še otroci, če ne eden, pa drugi ali tretji ali četrti. Že veste, kam pes taco moli? Naj pojasnim. Generaciji, ki ji pripadam sama, se po mojem v starosti slabše piše po še eni plati. Vse več parov je, ki se razveže oziroma živijo v enostarševski skupnosti. Imajo enega ali dva otroka. In so morda tudi sami edinci ali pa imajo le še enega brata oziroma sestro. Delajo vse dni, velikokrat čez dogovorjeni čas, za kar seveda niso plačani, ker so lahko sploh veseli, da imajo službo. Delodajalec jim plačuje bolj borne prispevke, saj se tudi sam komaj drži nad vodo. Partner, ki bi moral plačati preživnino za otroka, nima službe, če jo ima, dela na črno, da mu prisluženega denarja v obliki preživnine ne pobere Center za socialno delo. Mamica za tožbo nima denarja, nekako shaja iz meseca v mesec. Otroci odrastejo, ne bo jim mogla ponuditi niti nobene parcele za gradnjo hiše, ker še sama živi v podnajemu, kaj šele da bi jim omogočila kakšen večji znesek za nakup nepremičnine. In da je mera še bolj polna, so njeni starši obnemogli, sama zanje ne more skrbeti, saj nima ne časa ne denarja, morali bi v dom, pa imajo prenizko pokojnino zanj. Stiska je neizmerna. In če pogledamo še v njeno prihodnost. Ko bo ta mamica sama prišla do obdobja, ko bi lahko uživala svoj pokoj, bo njena pokojnina zelo majhna, ob njej ne bo nikogar, ki bi ji lajšal finančno stisko. Ko je bila še mlada, bi si morda še lahko našla sorodno dušo, a so bili ovira otroci, ki jih je imela, zdaj, ko je stara, ne zanima nikogar več. Ne more si privoščiti nobenega izleta z vrstniki, saj vsak evro, ki ji morda ostane, posodi otrokom, ki se iz meseca v mesec prebijajo z nizko plačo. Tako, postregla sem vam s fiktivno zgodbo, ki pa bo po mojem mnenju ena najpogostejših v prihodnosti. Črnogleda sem, priznam. Me lahko ozdravi vlada s svojimi paketi reformne zakonodaje? Odgovor je na dlani.