Rio+20: Izgubljena priložnost

| 31.08.2012, 18:16 Matjaž Merljak

Pred natanko desetimi leti – natančneje med 26. avgustom in 4. septembrom 2002 – sem se udeležil (drugega) svetovnega vrha o trajnostnem razvoju v Johannesburgu, ki so ga organizirali Združeni narodi s podnaslovom Ljudje, planet, napredek, na katerem so sodelovali predstavniki iz več kot 190 držav sveta.

Prisotnih je bilo nad 100 predsednikov vlad in držav, vladne delegacije, predstavniki civilne družbe, funkcionarji Združenih narodov, novinarji, znanstveniki, predstavniki gospodarstva in seveda vsi tisti, ki so skrbeli za varnost in logistiko. Vseh skupaj je bilo prisotnih okoli 60.000 ljudi. Med mnogimi navzočimi je bila tudi 25 članska jezuitska delegacija, v kateri smo se spraševali, kako lahko vplivamo na potek pogajanj o globalizaciji, o pomoči deželam v razvoju, financah in podobnih temah. Osebno sem se spraševal, ali to srečanje lahko pomeni resnični preobrat v načinu mišljenja in delovanja posameznih držav v odnosu do velikih svetovnih problemov. Ali pa bo vse ostalo zgolj pri lepih besedah in deklaracijah, kar se je zgodilo na podobnem srečanju leta 1992 v Riu de Janeiru? 

Srečanje v Johannesburgu je vsebovalo veliko dogodkov in srečanj. Odvijal se je politični vrh, svojega so imeli znanstveniki in gospodarstveniki, a svoj vrh so imeli tudi predstavniki nevladnih organizacij. Udeleženci so vsak na svojem »vrhu« razpravljali in se pogajali o trajnostnem razvoju. Ta beseda, ki je tolikokrat uporabljena, marsikomu ne pove veliko. Komisija ZN za okolje in razvoj je leta 1987 ta izraz takole definirala: »Trajnostni razvoj je razvoj, ki omogoča zadostitev potreb sedanjih generacij, ne da bi bile ob tem ogrožene možnosti prihodnjih generacij za zadostitev njihovih potreb«. Sam koncept vsebuje tri parametre: ekonomski, okoljski in socialni. Že iz tega je mogoče slutiti, kako težko je doseči nek dogovor med gospodarstveniki, ki jih vodi ekonomska logika in različnimi nevladnimi organizacijami, ki jih vodi čut za zdravo in čisto okolje ter za človeka, še posebej za ubogega.

Na plenarnih srečanjih so udeleženci civilne družbe, gospodarstva ter bančništva pred predstavniki držav razložili svoje želje, skrbi in vizije, ko so govorili o globalnih temah kot so voda, zdravstvo, poljedelstvo, energija. To je bila odlična priložnost za osveščanje določene problematike med tistimi, ki odločajo in imajo največjo odgovornost – torej med predstavniki vlad/držav. Ob vsem koristnem govorjenju sem si mislil: veliko lepih besed, kje pa so dejanja? Razlike v pogledih na trajnostni razvoj so bile na svetovnem vrhu najbolj vidne, zato je bilo zelo težko priti do dogovora med državami. Čutile so se velike napetosti in razlike med Severno Ameriko, Evropsko skupnostjo in tako imenovano skupino 77, ki so jo sestavljale države v razvoju. Zato ni čudno, če so se pogajanja navadno zavlekla pozno v noč.

Ob mnogih besedah in obljubah sem se spraševal, ali ne bi bilo bolje iti v kakšno revno četrt Johannesburga, npr. Soweto ali Alexandro in se na lastne oči prepričati o »sadovih« določene  (velikokrat napačne) politične, gospodarske, stanovanjske in socialne politike? To smo storili jezuiti, ko smo se skupaj s predstavniki nevladnih organizacij pred sklepnim delom vrha udeležili mirnega protestnega shoda. Več kot 10.000 ljudi je v 10 kilometrskem mirnem pohodu prehodilo pot iz revne četrti Alexandre v bogato četrt Sandton, da bi na ta način opozorili na nevzdržne ekonomske, ekološke, socialne, zdravstvene ter vodne razmere (npr. v Alexandri je ena javna pipa za približno dvesto ljudi), v katerih živijo ljudje ne samo v Johannesburgu, ampak tudi drugje po svetu. Ta pot je simbolično hotela povedati, naj bi se razlike med bogatimi in revnimi ne večale, ampak manjšale, ter da bi bogatejši več storili za revne.

Letos, ob 20. obletnici prvega okoljskega vrha, se je od 18. do 22. junija 2012 odvijala nova, že tretja konferenca Združenih narodov o trajnostnem razvoju v Riu de Janeiru. Tudi na to srečanje je prišlo okoli 190 predstavnikov različnih držav, še več pa znanstvenikov ter predstavnikov civilne družbe, da bi skupaj iskali rešitve na vse bolj pereče svetovne probleme, povezane z trajnostnim razvojem. Slovensko delegacijo je vodil minister za kmetijstvo in okolje Franc Bogovič, ki je v svojem nagovoru poudaril, »da si moramo izbrati nove razvojne paradigme, če hočemo zagotoviti preživetje prihodnjim rodovom«. Dodal je stališče Evropske unije, da je »nizkoogljično in vključujoče zeleno gospodarstvo način za doseganje trajnostnega razvoja. Da ta model deluje, dokazujejo številne družbe in podjetja, tudi slovenska«. Evropski komisar za okolje dr. Janez Potočnik je bil s srečanjem zadovoljen, saj je v zaključnem dokumentu Ria+20 priznanje dobilo zeleno gospodarstvo in odpravljanje revščine. Na okoljskem vrhu je sodeloval tudi Sveti sedež. Vodja delegacije kardinal Odilo Pedro Scherer je tudi spregovoril in poudaril pomen celostnega človeškega razvoja, saj spodbuja ljudi k delu, spoznavanju in večjemu blagostanju, da bi bili bolj ljudje.

Sicer je zaključni dokument, ki obsega 49 strani,  z naslovom »Prihodnost, kot si jo želimo« (The Future We Want) poln lepih besed, seznam želja, a malo konkretnih zavez. Predstavniki vlad in držav so se obvezali, da si bodo prizadevali za socialno, ekonomsko in okoljsko trajnostno prihodnost našega planeta in za bolj pravičen svet ter za odpravo revščine. Poudarili so pomen svobode, miru in varnosti ter spoštovanja vseh človekovih pravic, ki vključujejo tako pravico do razvoja, primernega življenjskega standarda in pravne države kot tudi enakost spolov ter krepitev vloge žensk. Prav zaradi tega zaključnega dokumenta so bile mnoge nevladne organizacije razočarane nad tem srečanjem in je bila za mnoge zamujena priložnost, da bi se države bolj zavezale pri reševanju perečih (svetovnih) problemov. V platformi nevladnih organizacij Sloga pravijo, da »nevladne organizacije zelo pogrešamo jasne zakonodajne obveze, ki bi omejevale brezmejno in netrajnostno naravnano izkoriščanje naravnih bogastev. Razvite države še vedno zelo poudarjajo pomen gospodarstva kot promotorja zelene ekonomije, vendar na podlagi starega in neuspešnega koncepta tržne ekonomije, od katerega imajo korist le velike korporacije. Žal pa te države ne priznavajo odgovornosti temu istemu sektorju, ki je sprožil finančno, podnebno, prehrambeno krizo in svet popeljal v globalno recesijo«.

Lahko bi rekel, da je svet na tem srečanju Rio+20 izgubil še eno priložnost, da bi bilo več obvez in akcij in ne samo obljub s strani držav. Na drugi strani pa je dobra novica in znamenje upanja, da je civilna družba vedno bolj prisotna ter organizirana in so pripravljeni sodelovati ter se zavzemati, da bi bil drugačen svet možen. To se je predvsem opazilo na vzporednem vrhu nevladnih organizacij – na t.i. vrhu ljudstev. Civilna družba je aktivna, polna življenja ter upanja in ima mnoge alternativne predloge za boljši svet. Iz različnih civilnih organizacij prihajajo nove pobude ter tako sejejo semena sprememb v prihodnosti. Zato se bo civilna družba še naprej zavzemala, da bodo vlade prisluhnile njihovim željam in skrbem ter vključevale tudi njihove predloge za drugačen, boljši svet.

Očitno bo potrebno počakati na naslednje srečanje Rio+30 leta 2022, da bi se stvari (močneje) spremenile, saj bomo takrat imeli več izkušenj in tudi spoznanj pri reševanju različnih problemov okolja, podnebnih sprememb, svetovne ekonomije ter odprave revščine. Elite – tako politične in ekonomske, ki vodijo svet bodo spremenile svoj pogled na svet in način delovanja le, če bodo v to prisiljene. Zato ima civilna družba tako pomembno vlogo pri osveščanju javnosti in ustvarjanju raznih pritiskov, da bi se stvari bolj spremenile za dobro človeka, kakor tudi planeta z varovanjem okolja. Mnoge nevladne organizacije želijo ustvariti tudi drugačno ekonomijo, ki ne bo osnovana samo na profitu (nekaterih), ampak bo bolj osredotočena na človeka, torej na ekonomijo, ki bo zmanjševala neenakosti in revščino.

Pred nami je še veliko dela za pravičnejšo družbo, kar je odvisno ne samo od elit, ampak prav od vsakega posameznika, torej od vsakega ozaveščenega državljana. Smo pripravljeni, da spremenimo pozicijo »status quo« ter se odpovemo (pogubnemu) scenariju ter konceptu »business-as-usual« ter zastavimo svoje talente, čas in energijo, da bi bil svet in tudi naša dežela bolj trajnostno naravnana in da bi našli večjo usklajenost med ekonomsko, okoljsko in socialno dimenzijo?

Naslednji teden začenjamo novo šolsko leto. Naj bo to tudi priložnost za nov začetek še posebej pri vključevanju mlajših generacij in nadaljevanje vseh naporov v smeri bolj trajnostnega razvoja nas in naše dežele.