Skrb otrok za svoje starše ... in še kaj

Naš pogled | 28.08.2012, 14:46 Petra Stopar

Ali se tudi kdo izmed vas kdaj sprašuje, kaj bo počela slovenska mladina, ko odraste? Kako bo živela, kje bo živela, s katerimi poklici bo ustvarjala blaginjo države in naroda ter ali bo voljna in zmožna skrbeti tudi za svoje ostarele starše? Jim bo vrnila skrb, ki so jo oni do njihove osebne osamosvojitve (in še naprej) namenili njim?

Zakaj ta vprašanja: Kljub temu, da je civilna in vladna pobuda o nujnosti medgeneracijskega dialoga in pomoči tako prisotna v javnosti ter raznih humanitarnih organizacijah, jo mi kot posamezniki res jemljemo za svojo, ali postajamo družba individualistov, ki se – po domače rečeno – 'brigajo samo zase' in jih ne zanima, kaj se dogaja s sočlovekom?

To lahko vidimo že, če primerjamo utrip prestolnic, npr. Ljubljana – London. Nekdo mi je rekel: "Tudi če boš v Londonu po ulici hodil z metlo na glavi, ne bo nikomur mar za to. Lahko si, kar si, in to svobodno pokažeš." Kar je v nekem okviru super, dokler nimaš namena s tem komu škodovati. Najbrž, če boš šel tako napravljen po Čopovi, boš pritegnil veliko začudenih, posmehljivih, arogantnih in celo ogorčenih pogledov. Počutil se boš osramočenega. "Kaj si bodo mislili", se boš spraševal. Pa ta primerjava res pomeni, da je slovenska družba zadrta, britanska pa odprta? Ali če gremo dlje – ali odnos do sočloveka na ulici kaj vpliva na gospodarsko sliko države, v kateri ta človek živi?

Tudi če pravijo, da je v večjih in pomembnejših državah družba bolj odprta, Slovenci pa da smo zadržani, vseeno menim, da smo tudi Slovenci lahko odprti. Odprti za to, da znamo prisluhniti bližnjemu in da nam je družina še vedno pomembna vrednota. Konec koncev, smo kot otroci veliko poslušali o nenehnih skrbeh staršev za nas. Prav zaradi tega si lahko mislim: "Moji starši so že toliko dni pretrpeli in toliko prebedeli zaradi strahu, ali bodo lahko poskrbeli za moje preživetje, da bi lahko o tem napisali zbirko avtobiografskih romanov."

Pa vendarle, morda kdo ni imel take 'sreče' in skrbi staršev ni izkusil, a se vseeno zaveda, kako močna je lahko ljubezen in sorodstvena vez, ki v tebi samodejno vzbudi željo in dolžnost po tem, da pomagaš osebi, ki ti je blizu, pa naj bo to starš, zakonec, otrok, sestra, brat … Enostavno, čutiš, da moraš to narediti.

Pa spet, lahko rečem, da vsi ne menijo tako. In prav, da ne, saj govorim bolj iz svojih izkušenj in nikogar ne obsojam. Želim samo namigniti ali spodbuditi razmišljanje o tem, da bomo morali svoje otroke, če bo šla družbena, socialna ter gospodarska slika tako naprej, vzgajati v duhu medsebojne pomoči.

Če je bilo včasih samoumevno, da so otroci v odrasli dobi poleg svoje družine poskrbeli še za svoje onemogle starše ter jim tako izkazali hvaležnost za vse, kar so jim dali, se danes, vsaj tako čutim, ta misel izgublja. Mnogi bi se strinjali, da nam tega ne omogoča sodoben hiter tempo življenja – služba, potrebe lastne družine … Človek kar ne dohaja. Misel o povezanosti širše družine se izgublja tudi v množici sporočil in fraz, kot so: 'Kupi to – privarčevaj ono', 'pokojninska reforma', 'staranje prebivalstva', 'naložbeno življenjsko zavarovanje' … Že prav, da se pozanimamo tudi o tem, a vseeno nas to ne sme pustiti hladne in črnoglede. Pa tudi ne smemo misliti, da lahko s sklenitvijo zavarovanja ali varčevanjem za dom za starejše vse 'rešimo', samo da 'imamo mir'.

Začeti je treba pri mladini, pri naših otrocih. Če jih bomo kot starši navadili zgolj na to, da bodo vedno samo dobivali – predvsem v materialnem smislu – ne bodo nikoli znali sami dati ničesar od sebe. Za to ne bodo oni krivi, saj bo pač tak njihov značaj. S tem pa ne zahtevam, da moramo kot starši otrokom samo jemati. Ne, samo kdaj pa kdaj jim moramo pokazati, da lahko do nečesa pridejo tako, da si to pošteno in pravično prislužijo. Kar pa je v svetu izobilja ter v okolici, ki otroka obdaja, dostikrat težko. Važno, da imaš denar, ker z njim si lahko vse kupiš!?

Zakaj bi se trudil, zakaj bi varčeval? Saj imam dovolj denarja. Lahko si privoščim še ene čevlje, ki se jih bom ravno tako čez mesec dni naveličal. Ko pa pride do hrane in lastnega zdravja, pa se obnašamo, oprostite, kot skopušniki. Je že res, da 'obleka naredi človeka' (družbeno sprejemljivega), toda, ko obleka zastara, jo enostavno zavržemo, medtem ko si le stežka povrnemo naše notranje počutje in zdravje.

A dokler bomo še naprej pretirano skrbeli le za površinsko in ne bolj za globino, potem je finančna in gospodarska kriza samo iluzija.