Alojzijeva proslava

| 21.07.2012, 07:36 Matjaž Merljak

Slovenski šolski otroci vseh tečajev se skupaj zberejo trikrat na leto. Drugo letošnje srečanje je bilo v nedeljo, 1. julija 2012.

V popoldanskih urah smo se najprej zbrali v cerkvi Marije Pomagaj in molili za žive in rajne katehete. Sveto mašo je daroval delegat dr. Jure Rode. Učiteljice Prešernove šole s Pristave so imele na skrbi vodstvo maše, branje beril ter prošenj in prinašanje darov na oltar. Na koru so učenci in učiteljice Baragove šole iz Slovenske vasi slavili Jezusa s petjem. Med pridigo je dr. Rode povezal življenje sv. Alojzija Gonzaga ter blaženega mučenca Lojzeta Grozdeta z evharistijo.

Po končani sveti maši smo se zbrali pred spomenikom padlim junakom. Nadica Kopač Grohar je nagovorila vse navzoče in v preprostih besedah razložila, kdo so bili tisti mladi, ki so dali življenje za vrednote in zakaj smo se mi zbrali pred tem spomenikom. Sledila je recitacija: učenci Rožmanove šole iz San Martina so razločno in na glas podali verze Ludvika Ceglarja kot poklon domobrancem. Dva učenca oblečena v narodni noši sta položila šopek rdečih nageljnov.

Vstopili smo v pritličje. Prejeli smo program igre »Cesarjev slavček«, ki so jo pripravili učenci Slomškove šole iz Ramos Mejíe. Pred dvorano je publiko sprejel »kitajski paznik«, ki je gotovo znal brati velike napise, ki so viseli po stenah (ostali smo pa brali kar slovenski prevod!). Dvorana škofa Rožmana je bila polna teh napisov in od stropa so visele kitajske luči.

Irena Urbančič Poglajen je pozdravila navzoče, prav posebno delegata dr. Jureta Rodeta in podpredsednico Zedinjene Slovenije prof. Nedo Vesel Dolenc. Takoj za tem se je pričela glasba ... Zvoki so nas popeljali nekam daleč iz Argentine. Ko se je zastor odprl, smo ugotovili, da smo že na Kitajskem. In ne kjerkoli! Spoznali smo cesarjeve vrtove in celo pokukali v cesarjevo palačo.

Zgodba cesarjevega slavčka je splošno poznana. To pot je bil odrski prikaz res mojstrsko podan. Zato smo se z burnim ploskanjem zahvalili igralcem Slomškove šole za tako odličen nastop. Besedilo je teklo brez zapletov in se je jasno razumelo. Vsi nastopajoči so sproščeno in prepričljivo odigrali vlogo v sijajnih kostumih. Pričeske (resnično so bili Kitajci!) in tudi maskiranje in frizure so bile posrečene. Glasba, zvočni efekti in luči so nedvomno pripomogli h tempu in poteku igre. Originalna menjava scen (točna in enostavna scena in hkrati polna bogatih podrobnosti) je povezovala dejanja tako, da gledalci nismo niti za hip zapustili pripovedi in čudovitega kitajskega sveta. Resnično smo uživali predstavo, a žal ni bilo veliko otrok. Priložnost kot je ta, da lahko v živo vidimo igro v slovenskem jeziku, je edinstvena. Ne smemo je zanemarjati.

Da je vse tako dobro izpadlo je zasluga režiserke Andrejke Vombergar Štrfiček (ki si je igro tudi zamislila) in pomočnika pri režiji Marcela Brule. To sta nedvomno dosegla s pomočjo učiteljev, staršev, učencev in celotne družine Slomškovega doma. Voditeljica šole Mateja Hribar Šmalc se je zahvalila vsem sodelujočim in prebrala njihova imena.

Ko so nekateri že hiteli odhajati, so otroci iz odra podarili še lepo pesem, ki je potrdila, da »nikjer ni kraja lepšega, kot tam kjer ti si doma ...« Zapeli so jo s tako vnemo, da so se vsi vrnili na svoja mesta in poslušali vesele pevce.

Hvala lepa vsem, ki ste sodelovali pri celotni proslavi. Tudi tistim, ki ste prišli in tako podprli dejavnost. Odšli smo domov polni lepih vtisov ob čudovito odigrani igri v slovenščini, ki je nosila v sebi nauk, da resnično bogastvo prihaja iz srca in ne iz varljive zunanjosti.