Povejte nam resnico!

| 24.07.2012, 19:16 Petra Stopar

Moj današnji komentar je začel nastajati na morski obali, ob izteku krasnega dopusta, ki smo ga preživeli z družino in prijatelji. Minil je brez požarov, ob lepem vremenu in upam, da se kmalu razmere, v katerih sedaj mnogi trepetajo, umirijo.

Vsaj za trenutek pa se vračam tja in vas vabim, da se vživite v dneve, ko se z nasmehom zbudiš, pod borovci popiješ jutranjo kavo, potem razglabljaš, kaj bi kuhal za kosilo in kdaj, se odpraviš na plažo, plavaš, kuhaš, ješ … in srečuješ zanimive ljudi.

To je čas, ko začneš tkati prijateljsko vez z ljudmi,  ki živijo v istem mestu, pa jih nisi še nikoli prej srečal. In je čas, ko začneš pogovor z neznancem, ki si obuva čevlje na pomolu. To je bilo čisto naključno srečanje,  ki sodi v kategorijo, da po njem nisi več tak, kot si bil prej. Zakaj? Gospod, pa naj bo Hans, mi je povedal, da prihaja iz Nemčije, da so z družino prevozili več kot 1000 km in me povprašal, kako kaj živimo v nekdanji Jugoslaviji. Pa sem mu razložila, da prihajam iz Slovenije, ki je res dežela nekdanje Jugoslavije, a da so pri nas razmere boljše kot na Hrvaškem, da imamo višji standard in tako naprej. „Kakšne pa so potem pri vas plače,“ me je vprašal. Pa sem mu povedala, kakšna je plača slovenskega učitelja, z 10-letno delovno dobo, in gospod je osuplo dejal: „Ojoj, to je pa res malo, pri nas imajo toliko čistilke.“ Do plač delavcev niti nisva prišla, ker te pa res niso človeka vredne. Potem sva sicer ugotovila, da so v Sloveniji stroški bivanja nekoliko nižji kot v Nemčiji, a vendarle je ponosno dodal: „Veste, Nemci smo pametni ljudje.“ Seveda so pametni, saj znajo sprejeti tudi in predvsem tujce, ki pri njih lahko razvijejo svoj potencial. Kaj pa pri nas? Še do potomcev Slovencev, ki so bili žrtve totalitarnega sistema in so morali bežati čez lužo,  in se uveljavijo vsepovsod po svetu, so priznani strokovnjaki, nimamo posluha, kaj šele do tujih. Hans je evangeličanski pastor in zato me je na koncu potolažil: „V moji cerkvi srečujem ljudi, ki imajo veliko denarja, a so nesrečni in veliko takih, ki so bolj revni, a srečni.“ No, lepa tolažba, sem si mislila. Gospod pastor je očitno prepoznal debelino moje denarnice in mi pripisal vsaj to, da sem srečna. A ni me pustil ravnodušne. Še vedno v meni odzvanja vprašanje, kdo vse na tem svetu me ima za norca.

Čas počitnic se mi je zdel idealen za odklop od vsega, kar me sicer redno obdaja – dnevna politika, elektronska pošta, svetovni splet z vsemi mogočimi zgodbami, družbena omrežja … Pa mi je šlo dobro, le politike človek nekako ne more pustiti ob strani. Nanjo me je spomnil že prej omenjeni pastor, pa tudi prodajalec krofov in najboljšega štrudla na obali, ki je povedal, kako hrvaška vlada varčuje in kako to občutijo ljudje.

Ko so ob mizi sedeli trije šolniki, je beseda nehote nanesla na razmere v šolstvu. Medtem ko so učitelji nekoč dobili urnike junija, so tokrat mnogi, predvsem tisti, ki so zaposleni za določen čas, odšli na dopust, v upanju, da bodo v jeseni sploh imeli delovno mesto. Rekli so jim: “”Pokličite 10. avgusta, da bomo vedeli, kako bo.” Krasen obet za brezskrbne dni.  In izjava prijateljice je na mestu: “Vlada, ki najprej varčuje pri otrocih in starejših ljudeh, ki se ne morejo braniti, ni to, kar si želimo.” No, povedala je bolj sočno, pa je tale povzetek čisto dovolj nazoren, kajne?  Res je, najlažje je pregledati otroške račune in staršem, ki otroke vzgajamo v duhu, da je treba kaj privarčevati, kaznovati. Pa upokojencem vzeti tudi po 200 evrov, kar tako, brez obrazložitve. Včasih se je to počelo v odstotkih - toliko gor, toliko dol, sedaj pa … In najbolj žalostno je to, da medtem naši tajkuni mirno hodijo na sodišča, saj so poti do milijonov, ki jih hranijo v tujih  bankah, uspešno prikrili. A nihče, res nihče, me ne bo prepričal, da tega denarja ne bi mogli dobiti. Ne me hecat, ker vas imam dovolj. Preveč tem, preveč razočaranj, preveč napak … in premalo poštenosti in iskrene želje, da bi bilo vsem dobro.

Zadnjič, aprila je bilo,  sem svoj komentar končala takole: Samo to vas prosim, draga vlada, začnite pri sebi – mi že varčujemo in bomo še. Pa se mi zdi, da me ni nihče slišal. Itak. A če bi kaj storili v to smer, bi bile tudi ankete javnega mnenja vsaj za kakšen odtenek drugačne. A glede na položnice, ki jih dobivamo, na goriva, ki so od danes dražja, saj je bilo prelepo, da bi trajalo, in črnoglede napovedi, danes lahko rečem le, da upam, da bomo shajali iz meseca v mesec, ker varčevali bomo težko. No, pa da bi bili vsaj srečni -  kot revni verniki v pastorjevi cerkvi.

A ob koncu se mi postavlja vprašanje, kako daleč ali za koliko časa bi moral človek stran, da bi se osvobodil vseh dnevnih nepomembnih razrptij, ki jih je slovenski prostor poln. Pa ne vem odgovora. Vem le, da je toliko stvari v naši družbi narobe, da ne moram ostati ravnodušna. Še več, preveč je narobe tudi v slovenski Cerkvi. In kaj bi na našem mestu storil Jezus? Molčal vsekakor ne bi, iskal bi si resnico in predvsem pričeval. Upam, da bomo dobili odgovor na vprašanja, ki si jih postavljamo v zadnjih mesecih vsi verniki - to dragi škofje, nadškofje, kardinali, gospod nuncij, ste nam dolžni. Čas je, da popravimo krivice polpretekle zgodovine in skrajni čas je, da nehamo delati nove  - v družbi in Cerkvi. Skrajni čas, zato bomo mi spraševali, vi pa, za Božjo voljo, povejte nam že resnico in nas ne podcenjujte. Ali pa dovolite, da se bodo tisti, ki ste jim vzeli dobro ime, smeli zagovarjati sami.