Radio Ognjišče
Jure SešekJure Sešek
Mark GazvodaMark Gazvoda
Helena KrižnikHelena Križnik
Urška Makovec (foto: ARO)
Urška Makovec

Na treznjenje v Kočevski rog

Jože Bartolj

Kočevski rog trezni glavo, trezni dušo, trezni telo! Že samo ob misli, ob pisanju o tej temi se počutim nelagodno, ko s polnim želodcem sedim na udobnem stolu, poslušam prijetno glasbo (pa čeprav je to težki Beethoven). Kočevska brezna pač ne dopuščajo udobja, mehkužnosti, polovičarstva, relativizma. Ti gozdovi so ena sama jasnost, preproščina, duhovne vaje par excellence.

Sedaj tudi že uradna zgodovina prizna, da v slovenskih breznih ležijo kosti skoraj sto tisočih, ubitih brez sodnih procesov. Z današnjega zornega kota sta torej (tudi če izključimo pri nas običajno vrednostno presojo) več kot očitna vsaj dva zločina: umor in trupla, ki jih še vedno nismo pokopali. Smrtna kazen je danes pri nas prepovedana, na pokop trupel pa nas je pred kratkim spet opozorilo Evropsko sodišče za človekove pravice. Na teh krajih se torej srečujejo življenje, krvoločnost, trpljenje, smrt. In molk.

V Rog se ponavadi odpravimo z avtomobili ali z avtobusi, redki tudi s kolesi. Ko prideš tja, je ob soočenju z vsem zgoraj navedenim jasno, da bi moral priti po kolenih ali vsaj bos. Da bi se prej moral postiti. Da bi moral ob stiku življenja s smrtjo obnemeti.

V taki drži bi se seveda tudi misli zbistrile. Politika bi vedela, kaj je skupno dobro, gospodarstvo bi služilo človeku, državljani pa bi se zavedali svojih pravic in dolžnosti. Vse bi se postavilo na pravo mesto, če bi bile osnovne civilizacijske norme jasne in bi po njih tudi živeli. Nepomembne misli bi ob roški realnosti zbledele, ostala bi le nepremagljiva želja po življenju. Nedavno sem dejala, da človek v Rogu postane bolj človek, kristjan pa bolj kristjan. A je vsekakor tudi res, da brez osnovne drže telesa, brez sklonjene glave in brez klečanja ne bomo v polnosti dojeli posvečenega kraja. Lani na Teharjah me je na primer neka gospa prav trdo »prijela«, ker sem izrazila nestrinjanje z izborom knjig za Cankarjevo priznanje (takrat je bila to ravno vroča tema). Češ, ali sem sploh prebrala knjigi, ali vem, kaj v njih piše, ali sem umetnica, da bi lahko presojala, kaj je umetnost, oziroma pedagoginja, da bi vedela, kaj je za otroka dobro … Po prvem šoku, da moram o takih rečeh diskutirati na takem kraju, sem ji poskušala obrazložiti, a popolnoma brez uspeha. Kraj sam torej ni dovolj. Mogoče bi daljši postanek v spominskem parku kaj bolj zalegel, a bistvena je drža, s katero tja pridemo. Prepričana sem, da ta gospa niti o tamkajšnjih dogodkih ni imela kaj dosti pojma. Verjetno je morala le pripeljati svoje starše in hočeš nočeš poslušati govorance. Nenazadnje je bil tam tudi marsikdo od naših vodilnih, pa očitno ni zaleglo.

Rog, Teharje, Huda jama in vrsta drugih grobišč so kraji preprostosti, ki je v današnji kompleksnosti življenja (vsaj v naših očeh je nadvse kompleksno) ne zaznamo več. Niti kristjani večinoma ne. Zgražamo se nad »drugorazrednostjo« teme, naša dejanja pa pokažejo, da je tudi za veliko večino od nas ta tema resnično drugorazredna (da ne rečem še česa slabšega). Število ljudi, ki se tam zbira, je takorekoč zoženo na svojce pobitih. Takih pa je seveda vedno manj. Kje so torej tisti, ki svoje prepričanje, da gre za prvorazredno temo, tudi živijo? Bo čez dvajset let, ko bodo svojci pomrli, pri spominski maši le še peščica »ideološko nadudlanega« podmladka?

Ko tole pišem, se mi zazdi čudno, da še nihče v Kočevskem rogu ne organizira duhovnih vaj v tišini. Asketski kraj, soočanje z onostranstvom, prava gora spremenjenja! Pa se ob tej misli le nasmehnem. Ne, ker ne bi bila na mestu, ampak ker niti marsikateri duhovnik (kaj šele, da bi to pričakovala od laikov) ne zmore iti v Rog le kot človek. Brez ideologije in predsodkov. Le kot človeško bitje – kot del stvarstva, ki je zaradi tam storjenih grozodejstev še vedno ranjeno (če se tega zaveda ali ne).

Trdim, da prave krize, o kateri sicer neprestano govorimo, ne v državi ne v Cerkvi še ni. Ko bo, se bomo toliko streznili, da bomo sposobni odvreči balast, utihniti in razumeti jasno sporočilo Roga, ki ni nič drugega kot preprosto povabilo vsakemu od nas: Bodi človek!

Več komentarjev na Casnik.si

VIDEOTEKA

  • Jon Kanjir v družbi (photo: osebni arhiv) Jon Kanjir v družbi (photo: osebni arhiv)

    Star sem 23 let in smrti se ne bojim

    Nedavno je v medijih odmevala zgodba o tem, da želi Mestna občina Maribor v Bresternici poleg skupnostnega centra za demenco zgraditi še hišo hospic. Predlog, ki se ga je razveselil marsikdo, ki ...

    Redovnice in redovniki so se razveselili ponovnega snidenja (photo: Meta Potočnik) Redovnice in redovniki so se razveselili ponovnega snidenja (photo: Meta Potočnik)

    Bratstvo in sestrinstvo - lepota in izziv

    Redovniki in redovnice so se v sredo zbrali pri kapucinih v Kančevcih na tradicionalnem letnem redovniškem dnevu. V letu, ko se spominjamo prehoda sv. Frančiška Asiškega v večnost, so se ustavili ...

    Janez Meglen, Sara Mihalič in Klemen Krašovec  (photo: Rok Mihevc) Janez Meglen, Sara Mihalič in Klemen Krašovec  (photo: Rok Mihevc)

    Kdo prihaja v Stično in kdo je letos njen zavetnik?

    V Kolokvij smo povabili Janeza Meglena, Klemna Krašovca in Saro Mihalič, da nam povedo nekaj več o letošnji Stični mladih, katere geslo je Vžgi srce. Slišali smo, kdo so posebni gostje, katera je ...

    Vipava, Goče, Primorska (photo: Jure Makovec/STA) Vipava, Goče, Primorska (photo: Jure Makovec/STA)

    Kaj bi bilo, če bi meja ostala pri Postojni?

    Na vprašanje, zakaj je dobro praznovati praznik, ki ga je leta 2005 uvedla Janševa vlada, dr. Igor Škamperle odgovarja: "Zato ker lahko ne bi bilo tako in bi bila meja na pri Postojni in na ...

    Avdio player - naslovnica