Obsojen, ker je bil ubit

| 30.05.2012, 14:45 Jože Bartolj

Ne, niste narobe slišali naslova. Z njim sem skušal jedrnato orisati usodo dr. Lamberta Ehrlicha, ki je pod streli atentatorja, narodnega heroja Franca Stadlerja-Pepeta, padel pred skoraj natanko sedemdesetimi leti, 26. maja 1942.  Zanj večina verjetno ni niti slišala, tisti, ki ste, pa ste ga bržkone največ srečevali v kontekstih, v katerih je bilo govora o narodnem izdajstvu, (klero)fašizmu in predvojnih katoliških skrajnežih.

Zgoščeni paradoksi 

Slovensko 20. stoletje je polno paradoksov in absurdnih položajev. Toda ob malokom so se slednji tako zelo zgostili kot ravno ob liku in delu dr. Lamberta Ehrlicha. Prvi paradoks ga druži še z nekaterimi zavzetimi narodnjaki, ki se jih je kot njega prijel (in se jih v glavnem trdno drži) sloves izdajalcev slovenskega ljudstva. Pri tem je Ehrlichova trdna slovenskost na dlani. Rodil se je na skrajnem robu slovenskega etničnega ozemlja, v Žabnicah v Kanalski dolini, kjer se je moral še kako zavestno odločiti ali bolje kar naprej odločati za pripadnost slovenskemu narodnemu telesu. Vsi člani njegove družine niso ravnali kot on. Njegov brat je postal celo nemški župan tedaj izrazito nemškega Trbiža, na pogrebu drugega brata, tinjskega prošta, ni bila kljub Lambertovi navzočnosti izgovorjena niti ena javna slovenska beseda. Lambert je po drugi strani na pariški mirovni konferenci kot strokovnjak pomagal Kraljevini SHS pri njenem (neuspešnem) boju za rodno Koroško. Zato se pozneje v tej deželi ni smel preveč kazati, kakor se danes menda v rodni občini ne sme prikazati možakar s hrbtenico, ki je z namensko prehitro vožnjo zagotovil najzahodnejši dvojezični napis v Zahomcu v Ziljski dolini. Iz Lambertovih koroških let je tudi njegovo nepopustljivo nezaupanje do Nemcev, zaradi česar je bil nekoliko prijaznejši do Italijanov, ki jih v času njegove mladosti ni bilo v Kanalski dolini še nikjer.

Ne glede na to njegova spomenica italijanskim okupatorjem z dne 1. aprila 1942, ob glavnem namenu zastraševanja in izločanja potencialnih tekmecev eden razlogov za njegovo “smrtno obsodbo”, priča o pogumu, kakršnega v javnosti tedaj ni bilo veliko. Zasedbeni oblasti je zlepa nihče ni do te mere napel, pri čemer je Ehrlich ob glavnih očitkih – zadevajočih nesmiselno kolektivno kaznovanje Slovencev s požigi celih vasi – mislil tudi na podrobnosti, kot je bila prepoved vožnje s kolesi. Če se je v razgretem ozračju besnečega državljanskega spopada zdela ob koncu izražena zahteva, naj Italijani dovolijo oblikovanje slovenskih zaščitnih enot za boj proti komunističnemu terorju, ki je v tistem času za seboj že pustil precej žrtev, dovolj za moževo križanje, je vprašanje, ali je res dovolj za anatemo nad njim (tudi pri marsikom v katoliških vrstah) vse do danes.

Zategli mračnjak? 

Drugi vidik, ki to anatemo dozdevno podpira, je sloves dr. Ehrlicha kot zateglega katoliškega mračnjaka, ki naj bi s svojimi stražarji, poimenovanimi po glasilu Straža v viharju, pripravljal pot slovenskemu (klero)fašizmu. Vendar se ta študentski duhovnik izkaže za precej nekonvencionalno figuro. Ne le, da se je kot znanstvenik in profesor ukvarjal z etnologijo in v njenem okviru predvsem z verovanji eksotičnih ljudstev, zaradi česar je postal pisec knjige o avstralskih Aboriginih že takrat, ko slednji še niso bili tako popularni in razvpiti kot zdaj.  Iz njegovih zapiskov o vrenju med mladino je jasno vidno njegovo zavedanje, da zgolj stroga disciplina in strumna vojaška organizacija, v katerih so videli rešitev tudi mnogi njegovi katoliški sodobniki, nista odgovor na njena stremljenja in želje.

Seveda bi bilo po drugi strani nesmiselno zanikati Ehrlichovo vpetost v njegovo dobo. Če bi se kdo hotel v naših težkih časih, ko je vse bolj v ospredju iskanje grešnih kozlov za gospodarski in siceršnji polom, pogreti ob njegovih bajkah in povestih o grdobijah “svetovnega židovstva” (koga drugega bi utegnila navdihniti še njegova misel, češ da je komunizem najskrajnejša oblika kapitalizma), mu za to kajpak ne bomo ploskali. Niti se nima smisla navduševati nad za današnjega opazovalca nerazumljivim in z vidika kasnejših dogodkov tragikomičnim petelinjenjem petelinov na slovenskem katoliškem gnoju, kjer je Ehrlich za naklonjenost mladine tekmoval predvsem s Tomcem in Kocbekom.

Kocbekov uspeh 

A nič od tistega, kar je storil, naj je bilo dobro ali slabo, ni zares vplivalo na poznejšo sodbo Slovencev o njem. Odločilen je bil samo Stadlerjev strel, ki ni pokosil zgolj človeka Ehrlicha, ampak hkrati njegovo ime. Ker je postal žrtev pištole poznejšega “zmagovalca”, je bil koroški duhovnik obsojen. Veliko olja je sicer prilil še njegov predvojni tekmec Kocbek, ko je v svojem sedemdeset let starem dnevniškem zapisku o njegovi “justifikaciji” po svoji navadi dal prosto pot zase značilni bombastičnosti, polni ekstatičnega larpurlartizma. Z njim je z mnogimi besedami samo zakrival izjemno profano sporočilo. Toda ne oziraje se na dejstvo, da lahko človek tridesetkrat ali petdesetkrat prebere vrstice pesnika iz Sv. Jurija ob Ščavnici, pa v njih ne bo našel rešilne bilke, ki bi jih naredila vsaj malo človeške, je Kocbekovo videnje prevladalo celo znotraj katoliške skupnosti. In osrednji teolog partizanstva se lahko po njej “sprehaja” kot ponosni pav, medtem ko je o dr. Lambertu Ehrlichu na glas pogosto še vedno mogoče govoriti samo napol v ilegali, še zlasti, če kdo o njem izreče kakšno pozitivno opazko. Heroj Stadler je svojo nalogo preprosto odlično opravil.

Več komentarjev na Casnik.si