Brat Alois mladim v Ljubljani: Drznite si verjeti, danes je vera tveganje
Slovenija | 29.04.2012, 11:23 Izidor Šček
S sinočnjim nagovorom taizeiskega brata Aloisa se je začelo štiridnevno mednarodno taizeisko srečanje mladih. V prestolnici se ga udeležuje več kot tisoč mladih iz domovine in 21. drugih evropskih držav. Srečanje se bo sklenilo v torek z molitvijo v ljubljanski stolnici. Zbrane je sinoči pozdravil in jim dobrodošlico zaželel tudi ljubljanski nadškof Anton Stres. Mlade je povabil, da naj v teh dneh okrepijo pripadnost Jezusu Kristusu.
Sinoči se je pri svetem Jožefu v Ljubljani začelo štiridnevno mednarodno taizeisko srečanje mladih. Ti so se najprej nastanili pri ljubljanskih družinah in po župnijah. Uvodna molitev je po besedah Gregorja Kuneja poleg mladih iz 21. evropskih držav privabila tudi lepo število nekdanjih taizéjskih romarjev iz vse Slovenije.
„Želim vam, da bi v teh dneh v molitvi in izmenjavi življenjskih in duhovnih izkušenj skupaj odkrivali Jezusa Kristusa, ki je skupni izvir našega zaupanja. Želim vam, da bi se v Ljubljani dobro počutili, da bi bili med nami, kakor doma, da bi našli veliko novih prijateljev. Predvsem pa vam želim, da bi okrepili svojo pripadnost Jezusu Kristusu in svoje prepričanje, da v nikomer drugem ni odrešenja, zakaj pod nebom ljudem ni dano nobeno drugo ime po katerem bi se mi rešili,“ je mladim dejal ljubljanski nadškof metropolit Anton Stres. Prvega molitvenega srečanja se je udeležil tudi koprski pomožni škof Jurij Bizjak. Nato je mladim prvič spregovoril brat Alois, ta bo imel nagovor tudi danes in jutri. „Bratje smo zelo veseli, da smo se lahko vrnili v Ljubljano in da se lahko tukaj srečamo z mladimi iz toliko različnih držav, iz srednje, vzhodne in tudi zahodne Evrope. Na ta prvi večer bi se rad najprej zahvalil družinam in župnijam v Ljubljani in okolici, da so tako velikodušno ponudile gostoljubje svojim mladim gostom.“
Brat Alois je nadalje dejal, da je posebej srečen, da je ponovno v Ljubljani. „V Ljubljano sem prišel že pred 25. leti, ko je naša taizeiska skupnost prav tukaj prvič organizirala srečanje mladih iz vzhoda in zahoda in sicer od 1. do 3. maja 1987. Ko smo pripravljali srečanje sem nekaj mesecev živel tukaj in verjetno se mnogi izmed vas spominjate, da je srečanje takrat vodil brat Roger. Takrat je bil še vedno čas komunizma, toda Slovenija je bila nekaj posebnega, kar je omogočilo, da smo odprli nova vrata. S severa so prišli mladi iz Poljske, Madžarske, Češkoslovaške in vzhodne Nemčije, z juga iz Hrvaške, Kosova, Bosne in Srbije, iz zahodne Evrope pa so bili tukaj mladi iz Italije, Avstrije, Francije in drugod. Ta vrata, ki so se leta 1987 odprla v Ljubljani, se niso več zaprla.“
Po njegovih besedah so s tokratnim srečanjem naredili nov korak na romanju zaupanja na zemlji, ni pa mogel mimo spominov na srečanje pred 25. leti ter na obisk brata Rogera na srečanju mladih v Stični. „Dobro je, da se spomnimo, da se je to potovanje začelo pred mnogimi leti, še posebej se spominjamo tistega koraka pred 25-timi leti pri katerem je sodelovalo veliko vaših staršev.“
Smo v času, ko kristjani praznujemo to, kar je bistveno za našo vero, to pa je Kristusovo vstajenje. „To je priložnost za vsakega izmed nas, da ga doživi in dopusti, da po Kristusovem življenju spreminjajo naša življenja. Kristusovo vstajenje je resnično srce naše vere. Brat Roger je večkrat dejal: Če Kristus ne bi vstal, mi ne bi bili zbrani skupaj.“
V nadaljevanju pa se je vprašal, kaj je vstajenje, saj mnogi, v času v katerem živimo, v vstajenje ne verjamejo več. „Kadar se soočamo s trpljenjem in smrtjo se vedno počutimo nemočne. Zaupanje v Jezusovo vstajenje ne razloži vsega o trpljenju in smrti. Zaupanje v Kristusovo vstajenje je bolj podobno sidru, ki ga vržemo, da nas zasidra v upanju. V naših vsakdanjih skrbeh in radostih in celo v naših preizkušnjah se lahko obrnemo h Kristusu. On je živ tudi, če tega ne vidimo in ne čutimo vedno njegove navzočnosti.“
Ob sklepu nagovora je še dejal, da ni lahko verjeti v vstajenje, ko smo sami, zato so tovrstna srečanja priložnost, da okrepimo svojo vero, kar pomeni, da verjamemo, da smrt nima zadnje besede. „Drznite si verjeti, danes je vera tveganje, tveganje zaupanja.“
