V nedeljo uresničimo svojo državljansko pravico

Naš pogled | 20.03.2012, 16:00 Petra Stopar

To nedeljo se bo doma zbrala marsikatera družina. Odločali se bomo o pomembni stvari. Treba se bo odločiti kmalu, v skrajnem primeru zjutraj, če bomo želeli opoldne brezskrbno sesti za mizo in obeležiti ta dan tako, kot nam je v navadi … Res pa je, da mnoge gospodinje že dan prej razmišljajo, kakšno kosilo bodo pripravile. In to je pomembna odločitev.

Če ste ob teh uvodnih besedah pomislili na kaj drugega kot na nedeljsko kosilo, o katerem lahko mimogrede kdo le sanja v teh časih, potem je jasno, da 25. marec letos predstavlja dan, o katerem že več tednov govori vsa Slovenija. Potekal bo referendum o družinskem zakoniku. In tudi mi bomo vprašali znance, sodelavce, sorodnike, kaj si mislijo o tem.

Res je, da je ta odločitev po vseh razpravah politikov pristala na ramenih državljanov in državljank. Res je, da se politika ni mogla sporazumeti o tako pomembnem vidiku za razvoj družbe in naroda. Toda, naj ne bo to razlog, da ne bi uresničili naše državljanske pravice in dolžnosti do izražanja svojega mnenja. Če družinska zakonodaja zadeva vsakega od nas, se referenduma udeležimo. Če ne moremo v nedeljo, pojdimo na predčasno glasovanje. Vsak zase bo vedel, kako glasuje in da glasuje po svoji vesti. Ker to je pomembna odločitev, ki bo pokazala, kakšno prihodnost si želimo Slovenke in Slovenci, ter nenazadnje, kakšen signal bomo s tem dali vsej Evropi.

Poslušalka iz Kranja nam je zaupala zanimivo opazko glede dveh datumov, povezanih z zakonikom. Prav na dan, ko smo praznovali Marijino brezmadežno spočetje, je Ustavno sodišče dalo zeleno luč izvedbi referenduma in ugotovilo, da z morebitno zavrnitvijo zakonika ne bi prišlo do neustavnih posledic. V nedeljo, 25. marca, ko obeležujemo praznik Gospodovega razglašenja, pa bomo o zakoniku tudi glasovali. Zgolj slučaj ali pomenljivo?

Kot pravi poslušalka, je bila včeraj na praznik sv. Jožefa na Zaplazu, kjer so v Marijini cerkvi relikvije blaženega Lojzeta Grozdeta, ki je kot otrok občutil, kaj pomeni ne imeti bližine matere, kot mladenič pa predano s svojim zgledom in besedo pričeval za Kristusa in opozarjal na nevarnosti brezboštva, ki so se izkazale za utemeljene. Prepričana je, da blaženega Lojzeta Grozdeta nismo zgolj slučajno dobili v tem času, ko našim družinam grozi razkroj. V njem vidi priprošnjika otrok, mladine in družin, še zlasti kakorkoli nepopolnih družin.

Pred časom je v poštni nabiralnik našega uredništva prispelo pismo očeta, ki ima dva sinova v tretjem, deklico pa v drugem razredu osnovne šole. K pisanju pisma šoli in medijem ga je spodbudila podobna stvar, kot našega sodelavca Jožeta Bartolja k pisanju komentarja na blogu. Kot je zapisal avtor omenjenega pisma, so mu otroci povedali, da so v razredu prebrali zgodbo o dveh očkih, ki je bila objavljena v marčevski številki otroške revije Ciciban, in se o njej pogovarjali z učiteljico. Pogovor po pripovedovanju otrok ni bil zelo dolg, je pa bilo v tem času s strani učiteljice postavljeno vprašanje, ki se je glasilo nekako takole: „Učenci, kaj mislite, kaj je bolje: Dva očka, ki imata rada svojega otroka ali očka in mamica, ki se kregata in sta groba?“ Nato naj bi po besedah očeta učiteljica še pojasnila, da homoseksualci lahko pridejo do otroka s posvojitvijo, lezbijke pa z umetno oploditvijo.

Staršem teh otrok se zato upravičeno postavlja vprašanje, ali gre za nerodnost in lapsus pri izbiri teme v Cicibanu. Kot nadaljuje pisec, več dejstev kaže, da je plasiranje tovrstnih tem načrtno in dobro premišljeno, kar se vidi iz tega, da so učitelji poleg zgodbe dobili tudi navodila za vodenje pogovora z učenci in dodatno gradivo. Starši in družba po besedah avtorja pisma od šole pričakujejo, da zaščiti otroke pred vdorom posameznih lobijev (kateregakoli svetovnega nazora), ki šolski sistem, učitelje in otroke zlorabljajo za doseganje lastnih ciljev. V tem primeru, pravi, šola kot ustanova svoje naloge zaščite otrok ni opravila.

Pri obliki učiteljičinega vprašanja, ki so si ga učenci po besedah očeta zelo dobro zapomnili, je problematično predvsem predpostavljanje, da so odnosi v homoseksualnih zvezah prijetnejši kot v heteroseksualnih. Odgovor na postavljeno vprašanje je, seveda, da je bolje biti v družini, kjer se imajo vsi radi. Nihče ne mara nasilja in prepirov v družinah, še posebej otroci ne. Torej je po oceni avtorja pisma edini logični sklep, do katerega lahko pride otrok v tretjem razredu, da je bolje živeti v homoseksualni družini. Pri tem gre za očitno zavajanje otrok z nastavljanjem retoričnih pasti. Slednje je problematično še toliko bolj, ker statistike kažejo, da je nasilje v istospolnih zvezah pogostejše kot v heteroseksualnih, trajnost istospolnih zvez pa manjša, kar prav gotovo vpliva na počutje in gotovost otrok v takšnih zvezah, še navaja pisec.

V teh dneh smo na domove prejeli celotno besedilo družinskega zakonika, ki ga lahko preberemo vsi. V pogovorih z znanci in prijatelji slišim pripombe, kako zakonika nihče ne razume in da je členov preveč. Veliko ljudi se v branje ne bo podalo in bodo raje prisluhnili organizatorjem kampanje. Mnogi ne vedo, kaj vse se skriva v ozadju nekaterih spornih, tudi s pravnega vidika pomanjkljivo utemeljenih, členov. Ne vedo, da je zakonodajalec načrtno pustil luknje, da se bo izjeme v naši družbi spreminjalo v pravila, namesto da bi se tem izjemam, ki že so, in ki so realnost, položaj reševalo na kakšen drug način.

Zdi se mi mačehovsko od državnih oblasti, ki so zakonik pisale, da vrednotam materinstva in očetovstva ne priznavajo posebnega varstva in zaščite, ki bi zagotavljala vzgojo otrok za prihodnost slovenske družbe. Prav tako se mi zdi pomembno opozoriti na spremembo v pojmovanju roditeljske pravice, ki v novem družinskem zakoniku ni samostojno zastopana, nadomesti jo pojem starševska skrb. Ta naj bi pripadala skupaj obema od staršev, medtem ko je bila roditeljska pravica opredeljena tako, da pripada skupaj očetu in materi.

Tudi se mi zdi nerazumljivo, da zakonik ne omenja družin, katerih otroci imajo posebne potrebe, na kar so opozorili tudi v Nacionalnem svetu invalidskih organizacij Slovenije in Centru za avtizem. Otrok je v zakoniku namreč definiran kot oseba, ki še ni dopolnila 18 let, razen če je že prej pridobila popolno poslovno sposobnost. Kaj pa osebe, ki so dopolnile 18 let, pa ne bodo nikoli mogle postati popolno poslovno sposobne? Ta in še mnoga druga vprašanja se porajajo ob prebiranju družinskega zakonika, o katerem bomo glasovali na materinski dan.

Slovenska javnost je razdeljena. Ali je potemtakem prav, da v teh pogojih sprejemamo družinsko ustavo, ki je podlaga za nadaljnji razvoj naše družbe, in ki bo vplivala na demografski trend Slovenije? Dovolite, da končam z besedami, ki bi morale odmevati v mislih vseh ljudi, ne le pred dnevi referenduma, ampak tudi nasploh: Pravica imeti otroka ne obstaja. Te pravice si ne more ustvariti nihče.