Katere so dobre novice? Poglej v srce!

| 09.03.2012, 14:50 Matjaž Merljak

V preteklem mesecu – natančneje 14. februarja – sem se udeležil okrogle mize ob 20- letnici Slovenske filantropije z naslovom »Kje so dobre novice?« Naslov je bil izzivalen in je prebudil v meni razmišljanje o tem, kaj je sploh dobra novica? Kaj poslušam? Česa se oklepam? Moram reči, da me je to preprosto vprašanje prebudilo k razmišljanju – še posebej v letošnjem postnem času.

Če skupaj pogledamo svet, nas v zadnjem obdobju pretresajo različne novice: ponovni dvig cene nafte, iranska kriza, pa grška kriza, ki ji ni videti konca in s tem tudi kriza Evrope, ki išče odgovore nanjo. Tu je še nedokončana arabska pomlad, ki se najbolj boleče in krvavo izraža v Siriji. Vse severnoafriške dežele si želijo več demokracije in svobode, a pot do nje je posebna za vsak narod. Nihče ne ve, kdaj bo utihnilo orožje v Siriji, kljub pritiskom mednarodne skupnosti.

So nekatere novice, ki imajo precejšen medijski vpliv. Ena izmed mnogih je ta. George Soros – svetovno znani finančnik in tudi filantrop – je v intervjuju za revijo Newsweek opozoril na finančni kolaps in na medrazredne boje. »Nisem še videl težje situacije od te, v kateri je svet zdaj. Čaka nas obdobje zla«. Dodal je tudi, da se bo Evropa srečala s kaosom in spopadi. Nemire vidi tudi na ulicah v ZDA, ki bodo vodili v zatiranje ljudskih pravic in svobode, predvideva tudi, da bo svetovna gospodarska ureditev utrpela kolaps. Težki časi pred nami imajo precej podobnosti s 30. leti prejšnjega stoletja, ko smo bili priča veliki depresiji.

Novica, ki ni imela velike medijske pozornosti, pa je tale. Pretreslo me je poročilo Visokega komisariata Združenih narodov za begunce (UNHCR), ki je predstavilo, da je bilo preteklo leto 2011 eno najbolj žalostnih po številu žrtev v Sredozemskem morju v zadnjih letih. Več kot 1500 ljudi je lansko leto utonilo v Sredozemlju na poti v obljubljeno deželo, ki je Evropa. Ta številka nas opominja ter sprašuje našo vest kakšen je naš – evropski – odnos do beguncev, torej do ljudi, ki zapuščajo področja vojn, okoljskih katastrof, težkih ekonomskih in socialnih razmer in raznovrstnih preganjanj. S kakšno težavo jih sprejemamo v Evropi, čeprav je naša dolžnost, da jih sprejmemo po konvenciji ZN o statusu begunca. Še posebej žalostno je, da ta novica ni imela kaj dosti odziva v javnosti. Več se je pisalo in govorilo o tragediji luksuzne ladje Costa Concordia ob italijanski obali, v kateri je umrlo veliko manj ljudi.

A za nas državljane RS so bolj pomembna naslednja vprašanja: Kdaj in kako se bo končala gospodarska kriza pri nas, ko imamo 116.000 brezposelnih in okoli 370.000 državljanov, ki živijo pod pragom revščine? Kako globoka je proračunska luknja, namreč razlika med prihodki in odhodki? Smo že dosegli dno krize?

Nekje bo treba pobrati davke, narediti reze v proračunu, da bo država lahko funkcionirala. Pred nas prihaja čas resnice in bilanca našega preteklega in predvsem sedanjega življenja. In prav to je temelj za našo prihodnost. Gotovo smo živeli na preveliki nogi. Porabili smo več, kot smo ustvarili. Pred nami bo še kar nekaj novic, ki nas bodo streznile. Socialni dialog in predvsem dogovor bosta gotovo pomembna za našo državo. Enako je bilo za Italijane. Italijanski premier Mario Monti je predstavil varčevalne ukrepe, ki jih bo izpeljal, ker jih mora za dobro Italije in je rekel, da jih bo izpeljal s sindikati ali brez njih.

Vsa ta vprašanja, dogodki in novice nas lahko bolj ali manj vznemirjajo na površini našega bitja. Potrebno pa je iti v globino, k Izviru vsega. V postnem času smo povabljeni, da bolj prisluhnemo sebi in gremo v srce. Kajti tam se ustvarijo, rojevajo prave misli in dobre novice, ki nas navdihujejo za dobroto, lepoto in svetost. Potrebno je iti onstran medijskih vsakodnevnih novic in vstopiti na pot srca, ki je pot samote. Prav tu ti Gospod spregovori. Prav tu lahko odkriješ ljubečega Boga, ki te kliče, da odkriješ in se odločiš, ne le za to, kar je dobro zate, ampak tudi, kaj je dobro za soseda ali sočloveka ter kaj je dobro za okolje in planet.

Pot samote v srce ni lahka. Potrebujemo pomoč od Zgoraj in tudi pričevalce. Lahko so nam v pomoč svetniki in svetnice ali pa ljudje, ki so v polnosti živeli krščanski poklic služenja. Eden izmed takih pričevalcev vere je bil gotovo bivši italijanski predsednik Oscar Luigi Scalfaro, ki je umrl 29. januarja letos. Večkrat sva se srečala in iz njega je vel izreden optimizem, ki je izhajal iz globoke osebne vere, a tudi realizem, ko je govoril o mnogih italijanskih težavah. Kar 66 let je bil v politiki in član parlamenta, a je vedno ostal zvest sebi in tudi krščanskim idealom služenja Bogu, državi in bližnjemu. Bil je moralna avtoriteta, zato so ga izvolili za predsednika Italije (1992-99) v enem izmed najtežjih povojnih obdobjih – leta 1992. V njegovem času je izbruhnila korupcijska afera čiste roke, ki je močno pretresla Italijo kakor tudi atentati na razne predstavnike državnih institucij. Vse je sprejemal in prenašal v duhu ponižnosti in služenja. Ko je umrl, sta bili na njegovi nočni omarici rožni venec in italijanska ustava. Lep zgled pričevanja služenja Bogu in domovini.

Spoštovani poslušalci, cenjene poslušalke: do velike noči nas čaka le še mesec dni. Izkoristimo ta čas, da gremo (večkrat) v samoto srca, da utihnemo, da nam Gospod lahko sploh spregovori. Prav tu – v srcu – bomo uredili naše misli in prejemali moč, da bomo ustvarjali dobre novice in lažje sprejemali različne novice, ki jih prinaša življenje.