Pastirsko pismo slovenskih škofov za postni čas – 1. del

Cerkev na Slovenskem | 11.02.2012, 16:00 Marta Jerebič

Duhovniki bodo pri mašah to nedeljo prebirali prvi del pastirskega pisma slovenskih škofov za posti čas. Škofje v prvem delu pisma izpostavijo vsesplošno krizo na lokalni in globalni, ki zadeva različna področja družbenega in cerkvenega prostora. Ustavijo se ob spoštovanju človekovega dostojanstva in navajajo okoliščine, kjer le-to ni (dovolj) upoštevano. Spodbujajo k spoštovanju vsakega človeka ne glede na posameznikove specifične okoliščine. Pismo sklenejo z mislijo iz evangelija, v katerem Jezus očisti gobavca (prim. Mr 1,40–45) ter izrazijo obžalovanje za to, »kar se je zgodilo v gospodarstvu mariborske nadškofije in se zato znova iskreno opravičujejo«.

Dragi bratje in sestre! Na začetku postnega časa se škofje na vas obračamo s pastirskim pismom z naslovom Ljubezen v pravičnosti.

Smo sredi največje svetovne finančne in gospodarske krize zadnjih desetletij. Številni jo že močno čutijo, posebno tisti, ki so zaradi nje ostali brez dela, ali oni, ki sta se jim pomoč in družbena podpora občutno zmanjšali. Nič manj huda ni kriza zaupanja in občutka varnosti. V ljudeh sta prisotna strah in negotovost. Marsikdo je podoben očiščenemu gobavcu iz današnjega evangelija, ker tudi on ne ve, kaj ta kriza pomeni, od kod prihaja in predvsem ne, katere vrednote ostajajo veljavne ali za kaj naj si v prihodnje še močneje prizadeva (Mr 1,40–45). O tem vam želimo spregovoriti v pastirskem pismu.

Skoraj vsi ugotavljamo, da kriza ni samo gospodarska in finančna, ampak je najprej moralna. V zadnjih desetletjih smo živeli v prepričanju, da se da dobro živeti in zaslužiti brez pravega dela in skrbnega ravnanja s pridobljenimi sredstvi. Ni pomembno, ali je človek delaven in pošten, biti mora le dovolj spreten in iznajdljiv, da je uspešen. To je kriza moralnih načel poštenja, pravičnosti in odgovornosti pred Bogom in ljudmi. Mnogi so tudi verjeli, da bo gospodarstvo samo po sebi poiskalo rešitve, ki bodo najboljše za vse. Teh pričakovanj je s sedanjo krizo konec. Znova stojimo pred nalogo, da gospodarsko in finančno poslovanje usmerjamo z jasnimi cilji in vrednotami.

Prva in največja vrednota je človek v svojem dostojanstvu. Ko govorimo o dostojanstvu, ne mislimo na kakšno zunanje poveličevanje človeka. Dostojanstvo, ki ga ima vsaka človeška oseba, zahteva, da druge ljudi spoštujemo, da jih ne izrabljamo ali izkoriščamo, ampak jim priznavamo njihove temeljne pravice in jim omogočamo, da te pravice tudi uživajo. Čeprav o človekovih pravicah veliko govorimo, jih s tem še ne spoštujemo. Vsako zapostavljanje, poniževanje ali izkoriščanje drugega človeka je teptanje njegovega dostojanstva. Posebno boleče primere takšnega ravnanja predstavljajo npr. gospodarske in delniške družbe, ki so jih uprave izčrpavale, da so se jih lahko polastile, s čimer pa so prizadele delavce in njihove družine. Očiten primer teptanja človekovega dostojanstva so tudi domači in tuji delavci, ki so več mesecev ostali brez plač in plačanega socialnega zavarovanja. Po drugi strani so mnogi pošteni obrtniki in podjetniki propadli, ker za svoje storitve niso bili pravočasno plačani. Oblast je vse to mirno gledala. Sodišča delujejo prepočasi in neučinkovito, državljani pa do pravice ne morejo priti v razumnem roku.

Tudi javna glasila ne spoštujejo človekovih pravic, če javnost obveščajo pristransko in ne celostno ter ne spoštujejo pravice do dobrega imena, ki jo ima vsakdo, dokler njegova krivda ni dokazana. Nekateri politiki pri svojem odločanju ne spoštujejo verskih in moralnih vrednot, ki ljudem veliko pomenijo, s čimer drugim vsiljujejo svojo ideologijo. Celo temeljna pravica do življenja ni spoštovana. Nerojeni otroci je pri nas ne uživajo, saj nimajo nobenega varstva, kakor da ne bi bili človeška bitja. In vendar so človeška bitja od spočetja do naravne smrti, kakor je odločilo tudi Evropsko sodišče za človekove pravice.

Razveseljivo je, da je spoštovanje dostojanstva vsakega človeka jedro slovenske ustave in temeljne listine Evropske unije. To nam je lahko v oporo pri prizadevanju za družbeno pravičnost. Dostojanstvo slehernega človeka pa je tudi v jedru družbenega nauka Cerkve.

Za kristjane zahteva po spoštovanju dostojanstva vsake osebe izhaja iz samega središča naše vere. Verujemo, da je Bog človeka ustvaril iz ljubezni. Vsak človek je Božja podoba in kakor spoštujemo Boga, spoštujemo tudi njegovo podobo, se pravi vsakega človeka. Prav tako verujemo v učlovečenje Božjega Sina. Večni Božji Sin je postal človek, nam enak v vsem, razen v grehu. Biti človek je nekaj velikega, saj niti Bog sam ni pomišljal, da bi se učlovečil in rešil naše dostojanstvo, ki ga sami ogrožamo. Čeprav smo ga križali, je vstal od mrtvih in nas poklical, da postanemo deležni njegove večne slave. Človek je ustvarjen za večno življenje z Bogom. Tako veliko je človeško dostojanstvo, ki nam ga Bog najprej daje in nam ga po odrešenju znova vrača, ker smo ga z grehom zapravili.

Božji odnos do nas nam narekuje, da tudi mi spoštujemo vsakega človeka, ne glede na to, kateremu narodu kdo pripada, kakšnega prepričanja je, ne glede na spol, zdravje ali starost. Temeljna naloga države je, da s svojimi zakoni to vedno in povsod spoštuje, kar še posebej velja za šibkejše, na primer invalide, otroke, pripadnike manjšin, ostarele in bolne. Ti potrebujejo posebno zaščito države.

Do splošnega stanja v državi in družbi, v kateri živimo, ne moremo biti brezbrižni. Kakor se čutimo odgovorne zase, za svoje zdravje in za uspešno življenje, kakor se čutimo odgovorne za svoje najbližje, s katerimi živimo in sodelujemo, nas enaka dolžnost zavezuje, da naredimo vse, kar je v naši moči, da bi bila celotna državna skupnost urejena pravično. To pomeni zavzemanje za vrednote. Teh ni, če jih preglasijo gospodarski, politični ali kakšni drugi interesi. Porabniška miselnost, ki je uživanje gmotnih dobrin in iskanje svojih koristi postavila za najvišjo vrednoto, je veliko prispevala k temu, da je dostojanstvo šibkejših brezobzirno teptano. Vse drugače ravna apostol Pavel, ki v današnjem drugem berilu o sebi pravi: »Tako skušam tudi jaz v vseh rečeh ugoditi vsem, pri tem pa ne iščem svoje koristi, ampak to, kar je koristno za mnoge, da bi se rešili« (1 Kor 10,33).

V današnjem evangeliju Jezus očisti gobavca. Jezus tudi nam želi po Cerkvi in njenem družbenem nauku pomagati, da bi v današnji zmedi bolje videli, kje so bile naše napake v preteklosti. To velja tudi za napake, ki smo jih delali v Cerkvi. Ob tem nam je še posebej žal za to, kar se je zgodilo v gospodarstvu mariborske nadškofije in se za to znova iskreno opravičujemo. Rešitev je samo ena: da se vsi skupaj zavzamemo za bolj dosledno spoštovanje Jezusovega nauka in zgleda, da bomo spoštovali slehernega človeka in njegove temeljne pravice. Pri tem naj nam Gospod pomaga s svojim blagoslovom.