Kdo je predsednik?
| Jože Bartolj
Kalvarija nemškega predsednika Wulffa, za katero si je bil v največji meri kriv sam, pa tudi letošnje predsedniške volitve pri nas kar same po sebi vabijo k spraševanju, kdo ali kaj naj bi bil predsednik države v parlamentarni republiki.
Pretesna suknja
Da se v njej marsikateri šef države počuti nelagodno, je več kot očitno. Posebej v primeru, ko ustava kljub v glavnem reprezentativnim nalogam predpisuje neposredne volitve. Kajti tako izvoljeni predsednik zlahka zviška gleda na poslance in vlado, ki so včasih dobili bistveno manj glasov od njega. Tudi v Sloveniji smo v preteklosti že slišali takšne primerjave. Zato niti ni preveč čudno, če ne samo slovenski, ampak še veliko drugih državnih poglavarjev po Evropi čuti izjemno potrebo po političnem izpostavljanju in se kar naprej trudi širiti svoje vplivno območje. Zlasti časi, ko so zaradi krize parlamentarne vlade nepriljubljene, zlahka položijo predsednikom, ki na praktičnem polju nimajo velikih pristojnosti in niti ne odgovornosti, v usta veliko ljudstvu všečnih, da, že skoraj populističnih izjav. Posebej brez zavor je v tem smislu deloval nekdanji hrvaški predsednik Mesić.
Nemška zamenjava Christiana Wulffa z Joachimom Gauckom, ki je pred vrati, kaže v povsem drugo smer. Kaže, da naloga predsednika parlamentarne republike ni stalno sončenje pod medijskimi žarometi ali nastopanje za vsako ceno, marveč pogosto tudi nevidno simbolno povezovanje države v celoto. Zaradi česar je nadstrankarskost, ki je v čisti obliki seveda iluzija, in odmaknjenost od dnevnih političnih vprašanj nuja. Nikakor torej ni potrebno, da bi se tak predsednik na ves glas, pred drugimi in na moč navijaško izrekal o kakem nepomembnem referendumu ali podpiral ali rušil kakšnega problematičnega ministra. So pa trenutki, ko je njegova beseda potrebna in neizogibna. A če se je, preden je napočil čas zanjo, prepogosto oglašal, bo tudi ta obveljala samo za besedo enega od pristranskih političnih igralcev.
Monarhi so se sprijaznili, predsedniki ne
V tem oziru Slovenija in še kakšna srednjeevropska država ni imela sreče. Po drugi strani krivdo za to nosijo volivci v mlajših evropskih demokracijah, ki na predsedniškem položaju ne le v nasprotju z možnostmi, ampak celo v nasprotju z duhom parlamentarne demokracije hočejo nekakšne supermane ali kar mesijanske figure, ki se bodo vpletale v najobičajnejše dnevnopolitične posle in reševale vsakdanje težave. Zato izvršna oblast, kadar pride v spor s preambicioznim neposredno izvoljenim predsednikom, v javnem mnenju v teh okoljih običajno potegne kratko. Zunaj Nemčije si ljudje marsikje ne želijo povezovalne figure, kakršna je Joachim Gauck. Želijo si močnega junaka, nekakšnega monarha v republiki.
Toda pri tem pozabljajo, da imajo danes ravno (redki preostali) monarhi v Evropi najmanj težav z načeli parlamentarne vladavine. V dolgem in počasnem procesu zatona svoje realne politične teže so se slednjič sprijaznili s tem, da so simboli, ki spregovorijo redko, toda takrat ima njihova beseda veliko težo. V glavnem. Predsednike v mlajših demokracijah, navsezadnje celo njihove volivce, tak proces, proces slovesa od mesijanskih hotenj na eni in pričakovanj na drugi strani, v veliki meri šele čaka. Ni pričakovati, da bi bile letošnje predsedniške volitve bistven korak v to smer.
Več komentarjev na Casnik.si
