Prevara volivcev in navijačev?
| 25.01.2012, 14:45 Jože Bartolj
Ko je začelo kazati, da Zoran Janković svoje relativne zmage na volitvah ne bo uspel pretvoriti v absolutno zmago v državnem zboru, so si on in njegovi medijski podporniki začeli pripravljati teren, da bi postali vsaj moralni zmagovalci.
Če želiš postati moralni zmagovalec, potrebuješ nemoralnega nasprotnika, ki ga »premagaš« po moralnih kriterijih, ki jih prizna ustrezno občinstvo.
Janez Janša za to vlogo ni primeren, saj je bil po mnenju pozitivcev že premagan. Pravi nasprotnik za moralni dvoboj je strankokracija, ki jo poosebljata voditelja strank, ki sta jeziček na tehtnici, Karel Erjavec in Gregor Virant.
Proporcionalni sistem pomeni vladavino strank
Če se politiki, ki so se na vso moč zavzemali, da se proporcionalni volilni sistem zapiše v Ustavo in se tako obide tolmačenje referendumskega izida, ki ga je podalo Ustavno sodišče, danes pritožujejo nad strankokracijo, je to navadna hinavščina. Proporcionalni volilni sistem namreč pomeni vladavino političnih strank in volivci na volitvah se morajo zavedati, da so na volitvah oddali glas stranki in ne kandidatu za poslanca ali kandidatu za predsednika vlade. Stranke v proporcionalne sistemu tekmujejo med seboj podobno kot moštva v ekipnih športih ali podjetja na trgu. Tudi gospod Janković se rad pohvali, da je zbral okrog sebe najboljše moštvo.
Najhujši greh gospoda Viranta in drugih voditeljev strank naj bi bil, da naj bi preprečili neznanemu številu članov svojega moštva, da glasujejo v korist nasprotnega moštva. Gospa Mija Janković je v ženskem tabloidu svojega bratranca gospoda Viranta celo obtožila, da je dvema poslancema svoje liste preprečil glasovanje tako, da ju je zaklenil. Ali se mnogi poslanci niso udeležili glasovanja zaradi strahovlade svojih strankarskih vodij, ali pa zato, ker so se želeli pred javnostjo in volivci izogniti očitkom, da so prav oni dali glas, ki je ustoličil gospoda Jankovića za predsednika vlade, bo presodil vsak sam pri sebi skladno s svojim poznavanjem človeške nature. Na tem mestu želim izpostaviti vprašanje, ali je sploh moralno pričakovati, da bi igralec enega moštva na skrivaj deloval v korist nasprotnega moštva. V športu in v gospodarstvu je to nemoralno in zavrženo. Kaj bi si navijači mislili o trenerju, ki pričakuje, da bodo igralci nasprotnega moštva ostali javno lojalni svojemu moštvu, dejansko pa bi pomagali njegovemu moštvu? Kaj bi si mislili potrošniki in delodajalci o direktorju, ki računa na pomoč krtov v konkurenčnih podjetjih? Tako ravnanje bi obsodili kot nemoralno.
Od operativca do moralista
Primerjavi športa in gospodarstva s politiko je mogoče utemeljeno oporekati. Pravila delovanja niso enaka, so samo podobna. Ampak, ali ni nenavadno, da moralnost prikritega delovanja v korist nasprotnega moštva v politiki, zagovarjajo predvsem tisti, ki so nam za voditelja države ponujali osebo s po njihovem mnenju pozitivnimi referencami iz sveta športa in gospodarstva?
Ob tem pa se kaže še en paradoks. Zoran Janković ni bil deležen takšne podpore zaradi svoje brezhibne moralne drže v preteklosti. Marsikatero bližnjico, ki jo je v preteklosti ubral za dosego svojih poslovnih in političnih ciljev so mu njegovi volivci pripravljeni oprostiti, ker je učinkovit, ker je maher, ker doseže svoje cilje ne glede na okoliščine. Sedaj se je to poosebljenje učinkovitosti na političnem parketu izkazalo na moč neučinkovito in neuspešno. V parlamentu so Pozitivno Slovenijo že dvakrat uspešno predriblali. Levitev iz učinkovitega operativca v milozvočnega zagovornika etike in morale bo zelo naporna. Vprašanje je, če bo za navijače verodostojna.
Več kometarjev na Casnik.si
