Aleš Čerin
Relativni zmagovalec z relativno najmanj vsebine
Jože Bartolj
“Jeziček na tehtnici”, Državljanska lista Gregorja Viranta, se je nagnila stran od vstopa v koalicijo s predlaganim mandatarjem Zoranom Jankovićem. Nič nenavadnega, normalna odločitev v proporcionalnem volilnem sistemu, kjer se predvolilnih koalicij ni sklepalo.
Normalno za večino državljanov, ki razumejo demokracijo, razen morda za krog okoli Janeza Stanovnika, ki je to ocenil z zelo močnimi izrazi, kot je recimo izdaja naroda. Kot da je narod samo tista polovica državljanov Slovenije, za katero navija on.
V proporcionalnem volilnem sistemu (ponavadi) ni zmagovalca, so samo relativni zmagovalci, ki morajo biti sposobni – podčrtujem, sposobni – med pogajanji relativno zmago pretvoriti v absolutno zmago (ne relativnega zmagovalca, pač pa) koalicije. Ali je to tako težko razumeti?
Relativni zmagovalec – relativno najmanj vsebine
Virantova lista se je pogajala na obeh straneh, kar je za “jeziček na tehtnici” tudi prav. Zanimivi pa so mi razlogi, zaradi katerih Virantovi niso šli v koalicijo. Uradno zaradi precejšnih programskih razhajanj, in ker v koaliciji z Jankovićem ne bi mogli v zadostni meri realizirati programa, a Janez Šušteršič, eden glavnih pogajalcev Virantove liste, pravi, da so Jankovićevi v koalicijsko pogodbo prinesli najmanjši vsebinski “input” na ravni treh strani oz., kot pravi Virant, da ‘gospod Janković ni imel svojega koncepta koalicijske pogodbe’. Torej, relativni zmagovalec volitev prinese relativno najmanj vsebine v koalicijsko pogodbo in še ta vsebina je brez koncepta. Logično? Meni ne. Torej, idej, kam peljati državo, nimamo, tudi nimamo pojma, kako voziti in s čim, bi bili pa radi šoferji in večina “potnikov” v parlamentu nas mora riniti in nas servisirati tako, kot mi rečemo, če ne, ste izdali slovenski narod.
Hitra menjava “dlake”
Virantovi so tudi dobili občutek, da je Janković v drugi fazi – po debaklu v parlamentu – bil pripravljen v “papir” (ki se mu zdi – po besedah Gregorja Viranta – čisto nepomemben) zapisati vse, da ne bi odšli s pogajanj. Zoran Janković je takorekoč čez noč naredil neverjeten “razvoj” in se iz pogajalca v smislu “nič ni mogoče” spremenil v “vse je mogoče, samo ostanite pri meni”. Za Virantove neverodostojno.
Pa smo pri osnovah, o katerih sem pisal pred volitvami: pri usposobljenosti in značaju. Virantovi so pač – če se izrazim po šolsko – negativno ocenili sposobnost mandatarja za vladanje. Ocenili so, da so mandatarjeve možnosti udejanjanja izrečenega slabe, in še, da mu ne gre verjeti. Ko se odrasel človek čez noč tako drastično spremeni, ko se slog pogajanj in pripravljenost popuščati praktično obrne za 180 stopinj, mu pač ne gre verjeti. Še posebej ne, ker se pohvali s tem, da je papir čisto nepomemben, in če vemo, da “volk dlako menja, narave nikoli”. Vsak odrasel človek je pač en tak “volk”, tudi mandatar.
Timski igralec brez tima
Zoran Janković je pred volitvami veliko govoril o najboljšem moštvu in o njegovi naravnanosti na timsko delo. Morda je bil Zoran Janković res timski igralec v korporaciji, kjer ima človek (še posebej, če ga politika nastavi na vodilno mesto) veliko pozicijsko moč. Morda je bil dober timski igralec v mestni upravi, ko je imel v mestnem svetu absolutno večino, ki je brez neprijetnih vprašanj podprla vsako rešitev, ki jo je njegov tim predlagal. To so relativno lahke situacije.
Sedaj, ko se je mandatar – timski igralec znašel pred osnovno nalogo tvorbe tima, a v okolju, kjer nima absolutne večine, je odpovedal. Ali ni značilnost timskega igralca, v tem primeru raje recimo vodje tima, ravno sposobnost, da v timu ustvari možnosti za sinergijo, da preseže golo matematiko, kjer velja 1 + 1 = 2, v timu pa več kot 3, v dobrem lahko tudi 10 in v odličnem 100. Prav to – sinergijo – v Sloveniji resnično potrebujemo. A je Virantovi niso prepoznali, ker je med pogajanji z Jankovićem preprosto niso čutili. In po moje je sinergijo tudi nemogoče začutiti ob “bučanju viharjev” iz Dražgoš.
Več komentarjev na Casnik.si
