Komentar tedna - mandatar, družinski zakonik in Dražgoše

Slovenija | 06.01.2012, 14:46 Tone Gorjup

Sredi decembra se pričakovanje ni stopnjevalo le med kristjani, ki smo se pripravljali na praznik Gospodovega rojstva, ampak tudi v širšem družbenem prostoru. Najvišji predstavnik države je obljubo in pričakovanje strnil v nekaj besedah: do božiča parlament, do novega leta mandatar in vlada do svetih treh kraljev. Glede na razmere, v katerih se je znašla Slovenija ter stanje na stari celini in v svetu nasploh, je pričakovanje „luči“, ki bi razsvetlila in pregnalo tovrstno temo, povsem upravičeno.

Praznik Svetih treh kraljev, ki jih imenujemo tudi modri z vzhoda, je tukaj. Pred leti se je sedanji papež na ta dan vprašal, kdo so modri današnjega časa? Po njegovih besedah jih odkrivamo v voditeljih narodov, znanstvenikih in raziskovalcih ter predstavnikih velikih verstev. Vsekakor so to iskalci resnice in luči, ki so pripravljeni priznati, da niso nad zakoni; ki si želijo, da sveta ne bi vodili sovraštvo, zahrbtnost, preračunljivost; tisti, si so pripravljeni služiti sočloveku, družbi, narodu in domovini. Še cela vrsta kriterijev odloča o tem, kateri voditelji so podobni modrim z vzhoda, saj zgolj voditeljsko mesto ne zadošča. Ne nazadnje je bil vladar tudi kralj Herod. Za oblast in ohranitev te oblasti je bil pripravljen storiti vse, prav vse.

Če se vrnemo v slovenski prostor, smo dobili mandatarja v vlogi predsednika Pozitivne Slovenije, ki jo je podprlo dobrih osemindvajset odstotkov volivcev. Nismo pa še dobili vlade, čeprav bi bila glede na stanje države potrebna čimprej. Njen predsednik je bil pred tedni prepričan, da izidi predčasnih parlamentarnih volitev, ki smo jih imeli v začetku prejšnjega meseca, izražajo pravo voljo ljudi, ki so odločali racionalno. Ocenil je še, da bo odločanje o kandidatu za mandatarja "precej neboleče". Nanj smo čakali in čakali, a zdaj ga imamo. To bi se sicer lahko zgodilo že pred božičem ali vsaj pred novim letom, čeprav se je izkazalo, da je imela njegova stranka v določenem trenutku v državnem zboru le podporo svojih poslancev.

Predsednik Pozitivne Slovenije je koalicijske pogovore sicer začel že naslednje jutro po volitvah, a precej neuspešno. Morda je tudi zato večino časa porabil za utrjevanje ideološkega bloka, ki Slovenijo oddaljuje od demokracije. Pri tem so imeli in imajo pomembno vlogo botri njegove stranke, ki sicer predstavljajo jedro starega enopartijskega režima s centralnim komitejem, udbo in borčevsko organizacijo. SD se je po ukazu iz ozadja kmalu uklonila. Tudi stranke, za katere to ideološko ozadje pričakuje, da bodo podprle mandatarja, naj bi to kmalu storile. Ta ima teden dni časa, da si zagotovi 46 glasov podpore v parlamentu. Sicer so v koaliciji dobrodošle tudi druge stranke razen ene, ki sta jo tako predsednik države kot sedanji mandatar izključila že pred volitvami. Tako pač deluje ideološka logika. Slednji si kljub temu pripravlja rezervni scenarij; tako si lahko razlagamo zapoznele nadomestne volitve v Ljubljani.

Novi mandatar je prepričan, da je v tem trenutku potrebno pozabiti na strankarsko pripadnost in delovati v korist države. Po njegovem mnenju je na koncu pomembno le, ali smo omogočili državljanom, da bolje živijo. Osebno verjame, da bo konec mandata njegove vlade gospodarska rast štiriodstotna, sicer se sploh ne bi lotil teh volitev. Kot je povedal, bodo vsem opozicijskim strankam ponudili sodelovanje. V NSi, SLS in SDS so mu obljubili konstruktivno sodelovanje, če mu bo uspelo sestaviti vlado. Doslej se je srečal s predstavnik vseh strank razen iz SDS. Zapleti glede kraja srečanja zdaj ne bi smeli več obstajati. Marsikaj je odvisno od tega, ali bo ideološki beton močnejši od trezne glave, ki zna uskladiti kar narekujeta razum in srce. Za državo je nujno potrebno to slednje. Še vedno pa obstaja druga možnost in neka druga koalicija, ki se je kot državotvorna pokazala pri oblikovanju zakonodajne veje oblasti.

***

V senci oblikovanja nove vlade se v Sloveniji odvija še en ideološki spopad. Gre za družinski zakonik, ki odgovarja številnim potrebam časa, vendar se je zataknil na ravni „pojmovanja družine“. V tem spopadu se je Slovenija po besedah resornega ministra naenkrat znašla v „kulturni blokadi s strani Cerkve“. To je po njegovem mnenju omogočilo ustavno sodišče, ki je presodilo, da referendum o družinskem zakoniku ni protiustaven. Vlagatelji pobude, so se zanj odločili predvsem zaradi redefinicije družine ter relativizacije materinstva in očetovstva. Tako imenovani levi blok, meni, da bi se s takim zakonikom, pridružili naprednim državam na tem področju. Te napredne države na primer večinoma priznavajo poroke, sklenjene pred predstavniki verskih skupnosti. V našem družinskem zakoniku tega ni, čeprav bi bilo to normalno.

Zaradi klica na barikade kulturnega boja s strani tistih, ki so včasih poklicno tekmovali v napadih na Cerkev, se je oglasila Komisija pravičnost in mir pri Slovenski škofovski konferenci. Ob tem je poudarila, da se za ohranitev naravne družine kot temeljne celice vsake družbe zavzemajo vse večje verske skupnosti pri nas. Navedla je še, da si prizadeva za ohranitev družine in zakonske zveze kot skupnost moškega in ženske, prav tako pa zagovarja pravico vsakega otroka do matere in očeta. Družinskemu zakoniku v taki obliki nasprotuje, ker je v njem nesprejemljiva redefinicija družine, kar po njenem mnenju pomeni, da se na zakonodajni ravni vzpostavlja simbolno razvrednotenje "temeljne celice vsake družbe". S sprejetjem zakonika bi lahko po mnenju komisije sledila sprememba učnih programov, ki bi lahko privedla do poučevanja ideološko sporne teorija spola. Po tej teoriji otroci ne potrebujejo očeta in matere za svoj telesni in duševni razvoj in po kateri je družina skupnost otroka s spolno nedoločljivimi osebami. Sprejetje redefinicije družine pa po njenem mnenju lahko pomeni tudi korak k ogrožanju svobode izražanja in s tem nižanja temeljnih demokratičnih standardov. Ob tem je komisija izpostavila izključevanje in diskriminiranje tistih, ki se zavzemajo za pravice otrok in družine.

***

Pred nami je še ena ideološka tema, ki pa je povezana s 70. obletnico tragedije v Dražgošah. Za nekatere gre za zgodovinsko pomembno bitko, ki je dobila mitološko vrednost. Za druge je to kruta realnost, v kateri je življenje izgubilo več kot štirideset prebivalcev Dražgoš, do deset partizanov in nekaj deset Nemcev. Tudi letos ne bo spominskega bogoslužja, s katerim bi se oddolžili umrlim, ki so bili večinoma katoličani. Če se tisoči vsako leto res zbirajo v spomin umrlih domačinov, bi bilo to samoumevno. Krateno jim je bilo osnovno dostojanstvo, saj niso imeli pravice do lastnega groba. Tako so Dražgoše v teh dneh namenjene predvsem utrjevanju ideološkega betona, čeprav je velik del prireditev vsaj na prvi pogled rekreativne narave.

***

Ob koncu se lahko vprašamo: ali ima mandatar res pred očmi ukrepe, ki so nujni za razvoj Slovenije? Bo družinski zakonik prinesel večjo trdnost in varnost družini? Bodo Dražgoše doživele dostojen poklon svojim vaščanom? ... Kako dolgo naj še čakamo?