Strah božji in človeški

| 14.12.2011, 14:45 Jože Bartolj

Slišim, da nekateri slovenski novinarji trepetajo pred Jankovićevim povračilnim udarcem. Če to drži, jim žal, ne morem pomagati: ne glede morebitnega udarca ne glede njihovega strahu. Oboje je resen problem. Upam pa, da mi ne bodo šteli za zlo, če povem, da njihov položaj nikakor ni nov ali edinstven. Nasprotno, njihova zadrega je stara toliko kot človeštvo.

Enako starodavno je tudi zdravilo. Recept je zaobsežen v uvodnem verzu iz psalma 112: 

Blagor možu, ki se boji Gospoda, z njegovimi zapovedmi ima veliko veselje.

Otroški, otročji in moški strah

Eden od problemov evropske kulture je, da smo izgubili občutek za razliko med odraslim in otroškim strahom. Otrok se boji številnih stvari, ki jih ne razume. Boji se nevihte in potresa, neodobravanja staršev in vrstnikov; strah ga je kazni za tisto, kar (misli, da) je storil narobe. Skratka, otrokov strah je nezrelo čustvo, vezano predvsem na okolje. Ko odraste, ugotovi, da je ta strah kot velik balon: znotraj votel in zunaj prazen. Odraslost in samostojnost pomenita, da se človek ne boji več narave in okolja. Samostojen je tisti človek, ki ne dopusti, da bi pričakovanja in grožnje drugih ljudi vplivala na njegovo ravnanje.

Na poti odraščanja vsak človek pride do usodnega razpotja med otročjim in odraslim, moškim strahom. Tisti, ki svojo avtonomijo razume tako, da je sam svoj gospodar, da nikomur ne odgovarja za svoje početje, da lahko dela, kar se mu zljubi – tak človek ni možat, pač pa otročji. Taki ljudje niso presegli strahu, ampak so zgolj ugotovili, da z njim lahko manipulirajo. Manipulacijo dosežejo na dva načina: s prevaro ali s silo. Na dolgi rok se seveda tudi to ne obnese, prej ali slej ga ljudje spregledajo ali se pojavi tekmec, ki grozi, da mu bo vse vzel. Otročji strah ga zato žene v tesnobnost, mu narekuje, naj kopiči moč in izpopolnjuje svojo prevaro. Zaman – življenje takega človeka se praviloma konča bedno, v strahu, osamljenosti in tesnobi.

Strahu, ki je primeren tudi za može, smo včasih rekli strah božji, strah pred Bogom. Ta strah je zrelo, zavestno in odgovorno spoštovanje Boga, ki je zagovornik šibkih in zatiranih. Bog je svojim ljudem v puščavi zabičal: “Tujca ne izkoriščaj in ne zatiraj, kajti tujci ste bili v egiptovski deželi! Ne zatirajte nobene vdove in sirote! Če bi jih zatiral, bodo vpile k meni in gotovo uslišim njihovo vpitje. In moja jeza se razvname in pomorim vas z mečem, tako da bodo vaše žene postale vdove in vaši otroci sirote.”

Če otročji strah pripelje do izkoriščanja šibkejših, pa zreli strah človeku narekuje, naj se zanese na Boga, ne na lastno sposobnost in moč. Predvsem pa se zaveda, da je Bog na strani šibkejših in da ne bo stal križem rok, kadar jih bom zatiral, ustrahoval ali prevaral. Moški strah je najboljše zdravilo proti otročjemu strahu in tesnobi, ki ne pristoji zrelemu človeku. Ta strah človeka ne ohromi, mu ne vzame veselja do dela in dosežkov. Pač pa njegovo dejavnost usmerja tako, da ne bo škodoval drugim in bo zares lahko v miru užival svoje življenje, kakor v nadaljevanju napoveduje psalmist:

Mogočen bo v deželi njegov zarod,

rod iskrenih bo blagoslovljen.

Premoženje in bogastvo sta v njegovi hiši,

njegova pravičnost ostaja na veke.

Sveto pismo za novinarje

Pred leti sem zapisal, da Sveto pismo in Boter vsebujeta odgovore na vsa ključna življenjska vprašanja. Kot opombo k pojmu “strah” priporočam še film V kot vroče maščevanje (V for vendetta). Ko Evey kljub dolgemu mučenju raje sprejme smrt, kot da bi sodelovala z diktatorjem, jo mučitelj izpusti z besedami: “Torej se ničesar več ne bojiš. Zdaj si zares svobodna. Lahko greš.” Evey je prerasla otročji strah, tisti napihnjeni balon, ki je edini imel moč, da jo zasužnji. Strah je najhujši rabelj in cenzor! Podobno, kot je najbolj učinkovita tista palica, ki je nikoli ne uporabiš.

Tu je seveda še en zoprn detajl. Kaj pa, če so novinarji storili kaj takega, da se po pravici bojijo povračilnega udarca? Evey je čista, nič takega ni storila, da bi zaslužila mučenje. Ali slovenski novinarji lahko isto trdijo zase? Ali so bili fer do ljudi, o katerih pišejo, in so spoštovali njihovo človeško dostojanstvo? So preverili podatke, preden so jih objavili? Na misel mi pride kar nekaj primerov, ko so zlorabili svojo moč. In moč novinarjev je vse prej kot zanemarljiva! Kaj že obljubi psalmist tistemu, ki svojo moč izrabi proti šibkejšemu?

Tu pač ni druge rešitve kot opravičilo in spreobrnjenje. Če so novinarji ljubljanskemu županu storili krivico, potem ne smejo biti začudeni, če jim bo vrnil milo za drago. Naj plačajo kazen in gredo naprej. Zamenjajo naj svoje metode, ne svojega gospodarja. Če pa so delali prav, potem upam, da ohranijo močno hrbtenico in jasen pogled. Upam, da bodo odporni proti otročjemu strahu, ki jih nagovarja, naj se podredijo močnejšemu od sebe. To bi bilo namreč zelo slabo.

Slabo za novinarje, ker bi se odpovedali odrasli zrelosti in bi ves čas živeli v strahu – ne le pred trenutnim šefom, ampak še bolj pred tem, kaj se bo zgodilo, ko ga bo zamenjal nekdo drugi. Še najbolj pa bodo trpeli ljudje, ker bodo ostali brez svojih zagovornikov in posrednikov v javni sferi. Kjer novinarji utihnejo ali se spečajo z oblastjo, tam potegnejo ljudje “ta kratko”.

Več komentarjev na Casnik.si