Kakšni bodo spomini današnjih otrok?

Naš pogled | 13.12.2011, 14:50 Petra Stopar

V mislih se včasih vsi vračamo nazaj v otroštvo, se spominjamo veselih, brezskrbnih ali pa grenkih, strašljivih trenutkov. Kadar pomislim na moja otroška ali najstniška leta, čutim, da so minevala bliskovito, in predvsem lepo. To spoznanje me navdaja s toplino in hvaležnostjo do tistih, ki so krivi za to, da imam na zalogi veliko lepih spominov. To je bila predvsem družina.

Rodila sem v letih prebujanja slovenske želje po samostojnosti, shodila v obdobju političnih prizadevanj za odcepitev od skupne jugoslovanske države, v letu osamosvojitve pa prestopila šolski prag. Med spomini, po katerih brskam, je tudi dan, ko se je v našem kraju oglasila sirena, v domove in srca se je naselil strah, da se začenja vojna, ki se lahko dolgo ne konča. Mi pa nismo mogli ničesar storiti. Lahko smo le čakali, tiho in skrito, in poslušali, kako „poka“. Spominjam se, kako smo v mesecih in morda tudi letih, ki so sledila, ob pogledu na vojake v naših krajih starše spraševali, ali so „naši“ ali „ta hudobni“, in se skrivali za avtomobilske sedeže. Nemalokrat so nam pot po kakšni od lokalnih cest zaprle jeklene barikade.

Pa da ne bom preveč zašla … Hotela sem reči, da morda zaradi življenja v časih, ko je nastajala naša domovina, danes bolj cenim njen obstoj in se še bolj zavedam težav, v katerih smo pristali. Zato sem pred dobrim tednom dni toliko bolj odločno izpolnila svojo državljansko in krščansko dolžnost. To je bil eden od načinov, ko končno nisem bila prepuščena le čakanju in skrivanju, ampak sem vsaj prispevala svoj glas v želji, da bi se le nekaj spremenilo na boljše. Vsi namreč želimo dobro naši državi, kar pomeni, da želimo dobro našim sodržavljanom, vsem, ne glede na versko in politično pripadnost, raso itn. Zdrava in uspešna družba je pogoj za blaginjo in povezanost domovine. Povsod, kjer je družina, pa sta zdravje in uspeh na delovnem mestu še posebej pomembna za razvoj otrok in za njihovo zastavljanje ciljev za prihodnost. Toda koliko otrok v tej finančni, gospodarski in socialni krizi sploh ima cilj in kakšen je? Samo od Karitas pomoč prejema več kot 18.000 družin v Sloveniji. Tako lahko preživijo, ne pa tudi zaživijo. Še vedno torej ostajajo na pragu revščine, a upanje ostaja, saj sem že slišala nekaj uspešnih zgodb nekdanjih prejemnikov pomoči. Kakšni bodo torej spomini otrok, ki ne živijo v času osamosvajanja, ampak v času gospodarske krize?

Vrnimo se še k družinam v stiski. Kako smo lahko prepričani, da so odnosi med njihovimi člani lepi, pristni, iskreni, ljubeči, ko pa je sreča, kot kaže, danes tako močno odvisna od materialnega stanja v domačih blagajnah? Pa je res? Ali nismo lahko srečni že, če smo zdravi? Kajti zagotovo je pri marsikaterem od nas bolezen bila, morda zelo huda, in kaj vse bi dali takrat za to, da bi preživeli. Danes je nekdo zdrav, po drugi strani pa že več mesecev ni dobil zasluženega plačila za delo, ki ga še vedno opravlja. Če bo šlo tako naprej, lahko izgubi tudi zdravje … Ne moremo torej posploševati in reči, kdo je lahko vesel in kdo ne. Vsak človek in vsaka družina sta zgodba zase. Ne moremo pa biti več slepi za dogajanje okrog nas.

Ob vsem tem se že tri leta sprašujemo, kaj bo država storila za zaustavitev naraščanja brezposelnosti in kako bo ljudem spet omogočila dostojno delo? Kdorkoli ga dandanes ima, je lahko res srečnež. Sam zase pa ve, ali je to upravičeno ali neupravičeno. Pojma „pravično“ in „protipravno“ sta si namreč različna. Zaradi pohlepnih in sebičnih dejanj kapitalistov, poslovnežev, menedžerjev, bančnikov ali kakorkoli jih želite poimenovati, po vsem svetu zdaj plačujejo preprosti, marljivi in nič hudega sluteči ljudje. Vse življenje so s ponosom in voljo hodili v službo, prepričani, da delajo v korist sebe in celotne družbe, danes pa morajo predčasno končati nekaj, kar jim pomeni življenje. Kot posledica odpuščanja, oditi kot tehnološki višek, postati orodje v rokah lastnikov, neprespani, izčrpani in ogoljufani.

Tu ni več kaj dodati, razen tega, da smo lahko veseli, če imamo dom, v katerega lahko prihajamo, bližnje, s katerimi se lahko pogovarjamo in Njega, h kateremu molimo za mir v naših srcih. Samo, če bomo imeli v sebi dovolj miru, bomo lahko videli priložnosti, ki so nam dane, in pot naprej.