Rojaki in samostojna Slovenija: Mirko Cuderman

| 20.06.2011, 07:15 Matjaž Merljak

Z Mirkom Cudermanom iz Brisbana v Queenslandu v Avstraliji smo se pogovarjali o spominih na osamosvajanje Slovenije in prizadevanjih za mednarodno priznanje mlade države.

RO: Kako ste bili v dobi osamosvajanja Slovenije - pred 20-imi leti - dejavni rojaki v Queenslandu?

Cuderman: Tukaj smo bili nadvse navdušeni nad idejo samostojne in demokratične Slovenije. Uspešno smo sodelovali na vseh področjih: v javnih protestih, osebnih in pismenih prošenj na vodilne osebe pri zvezni vladi v Canberri ter sodelovanja pri tukajšnji javni mediji. V arhivu hranim dokumentacijo o tistih odločilnih dnevih. Kopije sem že izročil Dragici Gelt, ki sedaj zbira gradivo za svojo knjigo, kjer bodo zabeleženi avstralski doprinosi bitke za Slovenijo. Imam tudi video posnetke tukajšnjih TV postaj, ki so poročali o naših protestih in novicah za časa vojne v Sloveniji. V bitki za Slovenijo Brisbane ni zaostajal za Melbournom in Sydneyom. Rad bi dodal dejstvo, da je bil Brisbane prvi v Avstraliji, ko smo javno preko televizije na društvu Planinke proslavili proglasitev samostojne Slovenije. Isti dan 26. junija, ko je bila tukaj na televiziji objavljena novica ob proglasitvi samostojne Slovenije, smo to že v Brisbanu proslavljali s harmoniko in plesom skupaj s televizijskimi novinarji, kar so oni že isti dan kazali na dnevnih poročilih.

RO: Kaj nam še lahko poveste o delovanju SNS Queensland, kdo vse je bil v odboru?

Cuderman: SNS Qld se je ustanovil takoj po moji vrnitvi iz Sydneya julija 1990, kjer sem bil navzoč na ustanovnem sestanku Avstralske Slovenske Konference. Pokojni Jože Vah je bil naš dolgoletni predsednik. Jože je bil res zaveden Slovenec in je imel dober in močan nastop in spoštovanje pri rojakih. Takratni odborniki so bili še: Stanko in Tončka Heric, Marica Podobnik, Vinko Čoper, Anica Cuderman in sedaj že pokojna Jože Barbis in Edo Andlovec. Prva leta smo bili izredno aktivni. Najprej z zbiranjem podpisov za podporo plebiscita, nato za osamosvojitev samostojne in demokratične Slovenije in potem ob napadu JLA za priznanje naše samostojne države Slovenije. Zbirali smo tudi denar za pomoč Sloveniji in kasneje tudi priredili zabave za pomoč beguncev in žrtve vojne.

RO: Ali hranite video posnetke tiste prve proslavitve na društvu Planinke?

Cuderman: Seveda. Na tisto proslavo smo se hitro in dobro pripravili. Proglasitev v Ljubljani je bila 25. junija zvečer, kar je po našem času bilo zjutraj 26. junija 1991. Stanka Gregorič mi je iz Sydneya po telefonu sporočila, da je ravnokar slovenska vlada v Ljubljani proglasila samostojnost Slovenije. Hitro sem obvestil vse člane SNS in vse prijatelje o tej novici. Takoj smo bili zmenjeni, da ob dveh popoldne organiziramo veliko proslavo v dvorani društva Planinka. Povabil sem vse tukajšnje medijske hiše na proslavitev samostojne države Slovenije. Namen hitre priprave svečane proslave je bil v tem, da bodo povabljeni novinarji televizijskih postaj imeli čas in možnost našo slovensko proslavitev predstaviti na večernih TV poročilih. Res so se novinarji s kamerami odzvali mojemu vabilu in prišli z avti in s helikopterjem na društvo Planinko in posneli veselo družbo rojakov. Vse novinarje smo dobro postregli s potico in jedjo, ki so jo naše gospodinje pripravile. To se je odlično obrestovalo, saj so naše slavje še isti večer objavili na TV poročilih in naslednji dan v dnevniku Courier Mail. Navezali smo tudi poznanstvo z novinarji, ki so nam bili zelo naklonjeni tudi kasneje ob času napada JLA na Slovenijo.

RO: Ali ste kasneje ob vojnem napadu na Slovenijo tudi pri Vas protestirali?

Cuderman: 30. junija 1991 smo skupaj s Hrvati organizirali veliko protestno zborovanje na Roma Street v Brisbanu. Bilo nas je več kot dva tisoč – veliko Slovencev, a še dosti več Hrvatov in drugih prijateljev. Protest sva organizirala skupaj s predsednikom hrvaškega kluba. Takrat sem bil z Anico redno na radiju e EB in smo skupaj delali reklamo. Poleg Slovencev je bilo vsaj desetkrat več Jugoslovanov, predvsem Hrvatov . Mi smo protestirali s slovensko zastavo brez zvezde, ki smo jo vedno razobešali od ustanovitve društva 1955 naprej. Čeprav so Hrvati močno prevladovali, je bil v tukajšnji mediji predstavljen uspešen in enoten slovensko-hrvaški protest. Nekateri so nas ocenili 2 tisoč prisotnih na protestu. Zelo veliko ljudi je stalo ob strani in nas bodrilo. Tukajšnja medija nam je bila ves čas naklonjena. Takratni predsednik SNS Qld. - sedaj že pokojni Jože Vah - je na tukajšnji televiziji izrazil željo po priznanju naše samostojne Slovenske države. V cerkvi v Woodfordu je naš župnik fr. Denis razmnožil zemljevid Slovenije po vseh klopeh in v pridigi vprašal, kaj bi storili Avstralci, če bi v podobnem primeru z 90% glasov ljudi glasovali za samostojnost in bili zato napadani od lastne vojske. Res v bitki za samostojno Slovenijo smo tudi tukaj v Queenslandu aktivno sodelovali z drugimi slovenskimi centri v Avstraliji. Moram pa dodati, da smo sedaj marsikateri razočarani nad sedanjo politično Slovenijo. Res samostojna je že, a prava demokratična pa še zdaleč ne. Na to bo treba še čakati.....

RO: Imate tudi pri vas načrtovano praznovanje s kulturnim nastopom ob tej pomembni 20-letnici osamosvojitve Slovenije?

Cuderman: V Sydneyju oziroma v dvorani verskega centra v Merrylandsu se pripravlja velika slavnostna akademija, ki bo 25. junija z razstavo pod imenom: Naša pot v samostojno Slovenijo, kjer bo tudi predstavljena knjiga Od sanj do resničnosti. Avtorica nad 900 strani raznih dokumentacij te knjige je Draga Gelt OAM. Na tej akademiji bo tudi predstavljen film Doprinos Avstralskih Slovencev za samostojno Slovenijo producenta Florjana Auserja.