Od strategij že glava boli

Slovenija | 09.05.2011, 19:11 Matjaž Merljak

Vlada je zelo dejavna in aktivna, vsaj kar se tiče izmišljanja in izumljanja novih strategij. Ena od teh govori tudi o tem, da država ohrani nadzor nad največjimi finančnimi institucijami v državi, kot so Nova Ljubljanska banka, Zavarovalnica Triglav in Nova Kreditna banka Maribor – z zavarovalnicama Maribor in Tilia ter pozavarovalnico Sava. Vprašanje o koristih in sami smotrnosti takšnih in drugačnih vladnih strategij je povsem na mestu, saj strokovnjaki v en glas zatrjujejo, naj se vlada raje ukvarja z zagotavljanjem normalnega poslovnega okolja.

Vlada v novi strategiji želi v svojih rokah ohraniti polovico bančnega in zavarovalniškega trga oz. po grobih ocenah približno 25 milijonov evrov sredstev. O konkretnih koristih te strategije pa dvomijo tudi poznavalci in ekonomisti. Po študiji, za katero je finančno ministrstvo odštelo dobrih 20.000 evrov, naj bi preko treh finančnih stebrov država skupaj z dolgoročnimi partnerji ohranila vlogo največje lastnice stebrov in jih tudi soupravljala.

Vsaka strategija je sicer lahko dobra, če je le narejena premišljeno in se jo tudi izvaja odgovorno in z vso resnostjo. Problem je predvsem v poplavi strategij oz. dokumentov, ki strategije sploh niso. Mnogi strokovnjaki in poznavalci razmer na finančnem področju so prepričani, da dodatne strategije ne potrebujemo. Res je, da je država prav na finančnem področju brez vsake strategije, kar se je jasno izkazalo pri dokapitalizaciji Nove Kreditne banke Maribor, a poznavalci menijo, da gre le še za eno v poplavi državnih strategij brez pomena. Bistvo strategije je, da med drugim prinaša konkretne razvojne cilje in jasno definira donos, ki ga bo prineslo lastništvo v določeni instituciji. Glede na to, da želi država obdržati nadzor nad največjimi finančnimi institucijami, prav gotovo ne gre za spodbudno potezo. Pa tudi stanje zadnjih let predvsem v bančnem sistemu je dovolj zgovoren dokaz, kakšen lastnik je država. Res je sicer potrebna velika previdnost pri lastništvu finančnih institucij, sporno in dvomljivo pa je nenehno reševanje slabega državnega upravljanja s pomočjo davkoplačevalskega denarja.

Da državi in državljanom slabo kaže, so minuli konec tedna sporočili tudi z Urada za makroekonomske analize in razvoj. Končno so le prišli do ugotovitve, da je kriza ustavila izboljševanje življenjskega standarda in da so precejšen del dohodkov iz zaposlitve nadomestili socialni transferji. Z drugimi besedam bi to ugotovitev združili v kratek opis: revščina je na pohodu. Ugotovitve vladnega urada pomenijo tudi, da gospodarstvo ne sloni na konkurenčnih proizvodih in storitvah, pač pa dobesedno životari s pomočjo socialnih transferjev.

Z zadnjo aktualno strategijo, če ji tako sploh lahko rečemo, se vlada zopet želi preizkusiti v gradnji stebrov, finančnih namreč. In to prav v dneh, ko si je vladni urad končno priznal, da smo Slovenci čedalje bolj revni. Spomnimo se, da želje po »stebrovanju« burijo duhove že toliko let, kolikor je stara naša mlada država. V tem času smo bili priča poskusom sanacije Nove Ljubljanske banke, zanimivi dokapitalizaciji Nove Kreditne banke Maribor in združevanja zavarovalniško-bančnega sektorja.

Da definicijo strategije vlada ne razume najbolje se kaže tudi v tem, da kapitalskega in finančnega trga v Sloveniji pravzaprav ni, ker nam ga je uspelo uničiti prav s tako imenovanimi strategijami. Kljub vsem državnim strategijam, se davkoplačevalski denar nenadzorovano troši kolikor je le mogoče. »Trosilcem« našega denarja pa se zaradi njihove zavarovanosti ne more zgoditi nič in so praktično nedotakljivi. Bolj ko so nepravilnosti očitne in v nebo vpijoče, bolj so povzročitelji varni v svojih naslonjačih.

Finančno ministrstvo pa se tokrat ni izkazalo le v vlogi pisca strategije pač pa tudi svetovalca finančnim ustanovam, kako povečati učinkovitost. Le kaj je potem delo uprav teh finančnih ustanov, če vse namesto njih opravi kar finančni minister? In medtem, ko se finančne institucije ubadajo z uresničevanjem priporočil o maksimizaciji vrednosti s povečanjem učinkovitosti in znižanjem stroškov, pa finančno ministrstvo pridno dela še na eni novosti. Gre namreč za obdavčitev bank. Po nekaterih izračunih, bi nov davek najbolj vplival prav na Novo Ljubljansko banko, tako da ostaja precej nejasno, kako bo banka sploh lahko uresničila priporočila in maksimizirala svojo vrednost.

Zaključim lahko le z vprašanjem: Kdo koga veleče za nos! Odgovor je povsem jasen.