Škof Štumpf: Mi smo pritegnjeni v vstalega Kristusa
Slovenija | 24.04.2011, 10:02
„Človek vstane od mrtvih z vsem tistim, s čimer je ljubil. Nihče ne bo šel v nebesa, če ga drugi tam ne bodo prepoznali,“ je pri slovesni velikonočni sveti maši v murskosoboški stolnici dejal škof msgr. Peter Šumpf.
Nagovor murskosoboškega škofa Štumpfa pri velikonočni maši
Spoštovani bratje in sestre!
Jezus nam s svojim vstajenjem od mrtvih pokaže pot, po kateri pridemo v nebesa: prvi je hodil po poti Kalvarije. Ni izbiral drugih poti, da bi dovršil svoje delo.
Če danes znamo trpeti in umirati iz ljubezni, bo naše življenje nekoč vzklilo. Če pa ne umiramo iz ljubezni, bo nekoč umrlo in se ne bo prebudilo. Ko bomo vstali od mrtvih, bomo tako drugačni, kot je poganjek drugačen od semena. Naše telo bo shranjeno v Svetem Duhu.
Kaj to pomeni? Ko je Jezus vstal od mrtvih, je svoje zemeljsko telo pritegnil v svoje središče, v Svetega Duha. Po Vstajenju ga mnogi niso spoznali. Prej so ga videli telesno. Sedaj pa ga je potrebno videti tudi duhovno. Njegovo telo je po vstajenju drugačno, kot je bilo prej. Je osvobojeno od vseh fizikalnih zakonov. Zato lahko vstopa pri zaprtih vratih. Lahko se prikaže, lahko izgine.
Mnogi bi oporekali, da so to halucinacije ali prividi. Jezusovi učenci se niso dali zmesti. Bili so ribiči, ljudje narave, dela. Bili so prvi, ki niso verovali ženam, ko so jim pripovedovale, da so srečale vstalega Jezusa. Jezus jih je zato pokaral, da so počasni v srcu za verovanje. Čeprav so videli Jezusa, z njim govorili, se ga celo dotaknili, so ostali zmedeni.
Mnogi, ki dvomijo, se trudijo in tratijo čas z razmišljanjem, preverjanjem, branjem raznih dvoumnih, zavajajočih člankov ali gledajo oddaje, ki hočejo dokazovati ali pa zanikati Jezusovo vstajenje. Bolj berejo, gledajo, preiskujejo, bolj so zmedeni.
Izkustvo in razum ne moreta dojeti in razumeti vstajenja, kaj šele, da bi nam dajala gotovost. To zmore samo vera, ki se naslanja na pričevanje evangelijev. Ti, ki so ga videli, pričujejo, da je res vstal. To so zapisali, da bi mi verovali.
Nihče pa ne more verovati brez Svetega Duha. Tudi apostoli, ki so bili priče vstalega Gospoda, so v vstajenje lahko verovali samo v moči Svetega Duha.
Pravoslavni antiohijski patriarh Ignacij Hazim je dejal: Brez Svetega Duha je Bog daleč, Kristus je v preteklosti, evangelij mrtva črka, Cerkev samo organizacija, oblast gospodovanje, oznanjevanje je propaganda, obredje klicanje preteklosti in krščanstvo je morala sužnjev. Toda v Svetem Duhu je vstali Kristus tukaj, evangelij je moč življenja, Cerkev pomeni občestvo s troedinim Bogom, oblast je osvobajajoča služba, misijon so binkošti, bogoslužje je spominjanje in vnaprejšnje okušanje, človeško delovanje je pobožanstveno.
Pred nekaj tedni nas je vznemiril rušilni potres na Japonskem. Žrtve, razvaline, prestrašenost, žalost, vse to se je prepletalo v eno samo bolečino tamkajšnji ljudi. Iz te bolečine so vstajali junaki, tako značilni za etiko dežele vzhajajočega sonca, moderni samuraji. Delavci v jedrski elektrarni Fukušima so kljub izpostavitvi visokemu sevanju vztrajali pri delu, da so po svojih močeh zavarovali razdejan reaktor. Na tak način poskušajo obvarovati ljudi pred jedrsko nevarnostjo. Sami se temu niso mogli izogniti. V bistvu so darovali svoja življenja. Verjeli so v sebe in v svoj narod. Njihova izpostava smrtni nevarnosti omogoča življenje milijonom. To je najvišji možni izraz ljubezni. Človek kaj večjega in plemenitejšega od tega ne more storiti.
Japonski delavci verjamejo in upajo, da bodo v prihodnosti živeli v zavesti in v srcih ljudi. Tudi če niso kristjani, so vendar izpričali Kristusovo ljubezen. V njihovih srcih je deloval Sveti Duh, ki prehiteva človeštvo in spremlja njegovo poslanstvo. Takšna ljubezen daje vrednost in smisel našemu bivanju. Človek, ki se daruje na tak način, je močan kot Jezus na križu.
V človeških očeh vsako trpljenje in smrt predstavljata poraz, prevaranost, polom. Jezus je tri dolge ure pribit z žeblji visel na križu. Prisiljen v popolno nepremičnost ni mogel več srečavati ljudi, zdraviti bolnikov, poučevati. Toda za nas je ta trenutek najpomembnejši, ker je takrat prelil svojo kri za odrešenje človeštva.
Vsak od nas je povabljen, da prej ali slej prestopi ta prag bolečine in smrti. Eni se tega zelo bojijo, drugi manj. Krščansko gledanje na ta trenutek dobro izraža eden od mašnih hvalospevov: »Tvojim vernim se življenje spremeni, ne pa uniči; ko s smrtjo razpade šotor našega bivanja na zemlji, nam je že pripravljeno večno bivališče v nebesih.«
Smrt je posrkanje. Tam, kjer človek živi, tja se posrka. Tam si shranjen preko Kristusa. Mi vstanemo od mrtvih samo v Kristusu.
Razumem, zakaj se moram zaviti v ljubezen. Človek vstane od mrtvih z vsem tistim, s čimer je ljubil. Nihče ne bo šel v nebesa, če ga drugi tam ne bodo prepoznali. Samo skupaj gremo tja. Tudi kulture, jeziki in narodi bodo vstali. Mnogi veliki narodi, njihovi jeziki se v nebesih ne bodo slišali, ker niso ljubili. Vse človekovo življenje je odvisno od modrosti umiranja. Od tega je odvisno tudi naše vstajenje.
Mi smo pritegnjeni v vstalega Kristusa. Ko na mrtvaškem odru npr. gledamo svojo mrtvo mamo, čutimo, da je ni več tam. To je seme, ki je vzklilo. Kristus jo je pritegnil vase.
Ko je Jezus prišel na zemljo, je ozdravljal bolnike, oznanjal je veselo novico, ustanovil je Cerkev, predvsem pa je živel za svojo »uro«, ko je povzdignjen na križ vse pritegnil k sebi (prim. Jn 12,32). V tisti uri je dovršil svoje delo.
Tudi mi moramo podobno kot Jezus živeti za našo »uro«. Vsak od nas ima svojo »uro« – uro trpljenja in smrti. V pričakovanju na to »uro« Bogu že sedaj darujmo vse, kar delamo in smo. To je »ura življenja«, čeprav na skrivnosten način že postaja tudi »ura smrti«. To je trenutek srečanja z Jezusom. Videli ga bomo. Z njim se bomo srečali, ne bežno, ampak dokončno. V njem bomo poveličani.
Tam nas pričakuje in skupaj z njim bomo srečali Marijo. K njej vsak dan molimo: »Prosi za nas grešnike – zdaj in ob naši smrtni uri.« In ona nas bo kot ljubeča mati sprejela in nas vodila kot svoje ljubljene hčere in sinove k Bogu Očetu.
