80 let madžarskega organista pri slovenskih mašah v Essnu
Slovenci po svetu | 08.03.2011, 08:24 Matjaž Merljak
Slovenski župnik iz nemškega Essna nam je tokrat posredoval lik rojaka kot duhovniho podobo za naše življenje. Kot pravi, se pogosto za imenom »navadnega« človeka skriva marsikaj takega, kar je lahko vzpodbudno ali vsaj zanimivo tudi za druge. Življenje večine je tako ali tako napolnjeno s preprostimi stvarmi.
Geza Geber je bil rojen 26. januarja leta 1931 v vasi Ivanovo (Pančevo) v Južnem Banatu v madžarski kmečki družini. Imel je še dve sestri. Po očetovi strani je bil že od otroštva glasbeno »zaznamovan«. Pri njem se je naučil not. Začel je igrati violino in kontrabas. Pri vaškem organistu se je učil igrati na harmonij. Ko so v domači vasi potrebovali novega organista, se je v treh tednih naučil igrati tudi na orgle. Bil je član ljubiteljske vaške glasbene skupine.
V Pančevu je v času nemške okupacije obiskoval madžarsko osnovno šolo. Nadarjenemu učencu oče ni mogel plačevati nadaljnjega šolanja, zato je ostal doma in pomagal na kmetiji.
Zanimive so bile takratne komunistične »zakonitosti« za kmete. Pridelek ni pripadal družini. Smeli so letno obdržati le 70 kg pšenice po družinskem članu. Ob mlačvi je bil poleg (skoraj nepismen) kontrolor, ki je sproti zapisoval žito. Še sreča, da je bil podkupljiv, ker je rabil denar za pijačo. Tako je včasih uspelo »ukrasti« kakšno vrečo lastnega pridelka. Bile so tudi obvezne oddaje živine. Kmetom so po njihovih »zakonitostih« neusmiljeno odpeljali konja, kravo, prašiče.
Ko je Geza imel 20 let, je šel v JLA za 21 mesecev v pešadijo v Kraljevo. Ko se je vrnil, je zasebno naredil izpite za knjigovodja in dobil zaposlitev v Poljedelski zadrugi v Pančevu. Tu je delal 10 let. Leta 1965 se je poročil z dekletom iz iste vasi – Elizabeto, ki je po očetu nemškega, po materi madžarskega porekla.
V Nemčiji je imel sestrično. Njen mož je bil sindikalni vodja v Essnu. Sklenil je oditi v Nemčijo. Izdajo potnega lista so mu v Pančevu petkrat zavrnili. Potem je dobil potni list v Beogradu, kjer je prebivala njegova žena s hčerko. Tam je moral nenasitnim Titovim uradnikom plačati nekaj deset tisoč dinarjev podkupnine, da so mu izdali potni list.
V aprilu leta 1965, star 34 let, je prišel na delo v Nemčijo. Sestričnin mož mu je pri Landmaschienenfabrik v Essnu uredil dokumente, da se je tam zaposlil. V juliju je prišla žena s hčerko. Pri tej firmi je bil pet let. Brez vsake tovrstne izobrazbe je pokazal sposobnost, da je na podlagi skice znal nastaviti stružnico za serijsko izdelavo. Postavili so ga za programerja devetih stružnic različnih velikosti. Izdelovali so ohišja za traktorje.
Povsod je bil zelo uspešen, da se je s prirojeno inteligentnostjo hitro priučil novega dela. Vprašali so ga, kakšno izobrazbo ima. Pa je rekel: »Naučil sem se vsega, česar nisem znal, …« Šef mu rekel: »Vam nihče ni enak…« V firmah je bil tudi za tolmača, ker je prihajalo veliko delavcev iz Jugoslavije. V večernih urah je bil osem let tudi taksist. Od leta 1994 je upokojen.
Gospod Geza je »posvojeni« Slovenec. Kako? Dolga zgodba. Njegov domači župnik iz Banata je v Ljubljani študiral z g. Ifkom in tako mu je dal njegov nemški naslov. Tako sta se spoznala. V februarju leta 1966 je g. Ifko prišel na obisk in rekel: »Geza, jutri boš igral pri slovenski maši.« »Ne poznam slovenskih pesmi.« »Saj poznaš note.« Ko je prišel v cerkev, ga je čakalo dvanajst deklet. To je bila prva vaja in prvi »nastop« pri slovenskih mašah. Od takrat že 45 let zvesto igra na orglah pri slovenski maši v Essnu. Pred vsako mašo skrbno pripravi in po maši pospravi daritveni oltar. Za vsa tri liturgična leta ima pripravljen spored pesmi.
Leta 2006 je od nadškofa metropolita msgr. Alojza Urana prejel priznanje za 40-letnico zvestega in požrtvovalnega opravljanja službe organista in cerkovnika v slovenski župniji Essen. Zelo rad prihaja pomagat v našo župnijsko pisarno ob razpošiljanju župnijskega glasila in Naše luči, ki jo tudi z zanimanjem prebira.
Gospod Geza! Saj veste! Radi Vas imamo in smo Vam hvaležni, da nam s svojim igranjem polepšate naše bogoslužje. Ponovim voščilo nadškofa Urana: Naj dobri Bog ves Vaš trud obilno poplača s svojim blagoslovom. Še na mnoga leta!
