Tla pa se še kar tresejo
Naš pogled | 15.03.2011, 14:55 Petra Stopar
Katastrofa na Japonskem je minuli petek ustavila čas. Slišali smo lahko besede "stresla se je Zemlja". Potres, kot ga ta razvita država v svoji sodobni zgodovini še ni doživela, je pristal na petem mestu najmočnejših potresov v svetu po vpeljavi merjenj oz. po letu 1900. Za seboj pušča rane na vseh področjih – psihološkem, družbenem, ekološkem, gospodarskem in političnem. Ni torej razlogov, da ga ne bi jemali resno. Streznitev za mnoge, ki niso verjeli, da bo kljub neomajnemu tehnološkem napredku narava tista, ki bo spreminjala tok človeške zgodovine!
Vse do usodnega petkovega popoldneva so bile oči medijev uprte predvsem v Sredozemlje in dogodke po arabskih revolucijah. Zdelo se je, kot da so drugi kotički sveta zaspali, Libija pa je postala središče svetovne politične in gospodarske javnosti. A ne za dolgo. Medtem ko je sredi naftne oaze in puščavske vročine človek dvigal roko nad človekom, je, kot da bi nas hotela spomniti, kakšno mesto nam pripada, po nas udarila mati narava. Pustimo za trenutek podobe, ki spominjajo na kakšen hollywoodski film.
Sama v potresu na Japonskem vidim najprej na sto tisoče ljudi, ki so ali še bodo prizadeti. Seveda, zanimivo je gledati in z zgroženostjo na obrazu opazovati dejanske stvari, ki jih odnašajo cunamiji, avtomobile, ladje, hiše … še posebej atraktivno za poročanje vizualnih medijev. Priznajmo, ta konec tedna so imele televizije res veliko „materiala“... Koliko pa jih je ob senzacionalnih slikah videlo ljudi, resnično začutilo njihovo stisko? Ali je kdo videl, kako jih odnaša voda? Ne. Smo pa naleteli na nekaj podob kasneje, ko se je razkrilo opustošenje, ki ga je za seboj pustil desetmetrski val. Več kot deset tisoč ljudi je še vedno pogrešanih, bojimo se, da za vedno izgubljenih.
Poznamo frazo „Narava je kruta“. Ker smo sami del nje, smo na žalost velikokrat kruti tudi mi. Beseda „krutost“ pa lahko marsikomu različno pomeni. Tako je kitolov pod krinko raziskovalnih namenov za japonsko industrijo čisto normalna praksa, medtem ko mi ne razumemo, kako lahko človek vsako leto za komercialne namene brutalno pobije več kot deset tisoč delfinov. Ob tem pomislek, ali smo mi kaj boljši z ravnanjem do drugih živali? V povezavi z Japonci sledi grenko spoznanje: je morje v enaki meri pokazalo, da zna tudi samo vzeti tisto, kar je človeku ljubo?
Lani Haiti in Čile, letos Honšui. Humanitarna katastrofa je znova neizogibna. Svetovni voditelji – zdaj je priložnost, da pokažete svojo dobrosrčnost, človeško bližino, odprtost za pomoč. Kajti nikoli se ne ve, kdaj bo udarilo po komu drugemu. Potrebno je trajno zavedanje, da moramo držati skupaj, in da skupaj delimo isti in en sam planet, ne glede na stopnjo ekonomske razvitosti in t.i. strateška partnerstva. V takšnih situacijah je treba iti preko predsodkov in leporečenja. Ko narava pokaže svojo moč nad človeško raso, ki si je planet prisvojila – večinoma na naiven in egoističen način – je to vedno streznitev za vse. A za koliko časa? Je to le beseda na ustnicah tistih, ki obljubljajo pomoč in ukrepanje v podobnih primerih v prihodnje? Upam, da ne.
Sam potres še ne bi bil tako uničujoč, če ne bi ustvaril megalomanske vodne gmote, proti kateri je vsaka človeška stvaritev nemočna, nepomembna, kot jesensko listje, ki ga odnaša veter. Kot se je izkazalo tudi med tokratnim potresom in cunamiji, na koncu še tako visoka tehnologija odpove. Kaj pomagajo zaščitne pregrade, železni zidovi in kakovostnejši materiali, kadar se ujezijo naravne sile. Še več, napredek se je obrnil proti človeku, ki ga je hotel uporabiti za „čisto“ energijo brez toplogrednih plinov. Zdaj namesto tega območju grozi radioaktivno sevanje. Majhno, veliko? Čeprav se jedrska nesreča iz Černobila ne more ponoviti, je dovolj že to, da je sploh prišlo do eksplozij na nuklearkah, da je sevanje preseglo dovoljeno raven, in da se je moralo s svojih domov zaradi tega odseliti na tisoče prebivalcev. Tla pa se še kar tresejo, morje je nemirno. Stanje na Japonskem je najhujše po drugi svetovni vojni in se bo odražalo predvsem v gospodarstvu, svetovno gledano pa že odpira dodatna vprašanja o varnosti jedrske energije.
Zemlja je podvržena tako vplivom znotraj sebe, kot zunaj nje. Dogodki, ki nas pretresajo, so lahko normalen proces v življenju nekega planeta. Ne moremo jim nenehno kljubovati, ne moremo jih predvideti. Ali pač? Na spletnih forumih in zapisih tako kot ob vsakem izrednem dogodku najdemo ugibanja o ozadjih tragedije. Katastrofo na Japonskem označujejo za pričakovano, celo načrtovano. Da je "plod tajnih poskusov na Aljaski", beremo; "rezultat projekta, katerega namen je zmotiti Zemljino magnetno polje in tako vplivati na sovražnikovo vojaško aktivnost", pa še kaj. So tako rušilni potresi mar res zarota neke skupine ljudi, ki želi obvladati svet, imeti vse niti v rokah in za ceno toliko življenj? Morda gre za znanstveno fantastiko, drži pa, da smo gotovi lahko le vase in v svoja dejanja.
Slovenci smo lahko veseli, da živimo na koščku sveta, ki ga neposredno ne ogrožajo tektonske prelomnice ali vulkani, čeprav tudi mi smo in najverjetneje še bomo prestajali tragedije. Nás čakajo cunamiji, ki so plod drugačnih pretresov. Kaj bo naplavila voda pri nas, pa je že druga zgodba.
