Huzarji v Doberdobu
Doberdob in huzarji
Matjaž Merljak
Doma sem v bližini Doberdoba, v naselju Vižintini, prav v bližini madžarske kapelice, ki so jo postavili madžarski vojaki v prvi svetovni vojni. Moj brat Thomas redno v njej vsako soboto prižge svečko, v spomin na vse, ki so padli na našem doberdobškem Krasu. Odkar so jo lani blagoslovili, imamo veliko obiskov. Včasih je prav zanimivo in zabavno. Sem spada tudi naslednji dogodek.
Konec septembra smo se popoldan vrnili iz šole in zagledali na travniku v bližini naše hiše može s konji, ki so postavljali šotore. Zraven sta bila tudi dva avtomobila. Najprej smo mislili, da so cigani, ker pa so bili sami moški smo ugibali, kaj neki so. Od daleč smo jih opazovali, ker so imeli neke čudne obleke. Moj brat je modroval, da če bi imeli še kamele in slona, bi gotovo bili sveti Trije kralji, ker teh ni, gotovo niso. Proti večeru so zanetili ogenj in začeli v kotlu kuhati. Tedaj sva se z bratom ojunačila in šla raziskovat te nenavadne tujce. Kmalu smo se sprijateljili. Izvedeli smo, da so to štirje oficirji madžarske vojske, ki delujejo v okviru NATA v mednarodnih mirovnih silah. V 75-ih dneh so obiskali nekatere zgodovinsko pomembne kraje, kjer so bile v prejšnjem stoletju bitke in so sodelovale enote madžarske konjenice pod imenom huzarji – madžarsko huzary. Potovanje so začeli na Portugalskem, nadaljevali po Španiji, Franciji, Italiji, in preko Lendave se bodo vrnili v Budimpešto.
Pri nas so taborili pet dni. Čeprav so bile med nami jezikovne pregrade, smo se zlasti šolarji pomagali z angleščino in kmalu smo postali prijatelji. Starejši gospod huzar nam je povedal nekaj o njihovi vojaški zgodovini. Zvedeli smo, da je njihov polk bil ustanovljen v 15. stoletju, v 16. stoletju so podobne vojake dobili tudi v Nemčiji.
Huzarji so bili vedno elitne enote. Prvotno so bili oboroženi z ukrivljeno sabljo in pištolo in šele pozneje so dobili karabinke, vedno pa so se bojevali na konju. Ti naši huzarji so imeli stare originalne ukrivljene sablje in modre pisane obleke z živobarvnimi ornamenti in našitki. Na glavi pa pokrivalo v obliki pokončne kape s perjem. Povedali so nam, da njihovi vojni kurati prav tako jezdijo skupaj s huzarskim polkom in da imajo tudi oni sablje.
Za nas so bili zelo zanimivi. Podnevi so obiskovali kraje na Krasu, kjer so se bojevali Madžari v prvi svetovni vojni. Zvečer so zakurili mali kres in tedaj smo šli k njim v goste. Postregli so nam s pravim madžarskim golažem, mi pa smo jim naslednji večer pripravili pašto, slaščice in ko smo izvedeli, da bo eden od huzarjev imel rojstni dan in praznoval 25 let, smo ga iznenadili še z veliko torto, ki so jo pripravile naše mame.
Oblečeni v stare vojaške huzarske uniforme so pred madžarsko kapelico položili venec z vsemi vojaškimi častmi. Za to priložnost sta pripotovala iz Madžarske tudi zakonca, ki sta civilna člana in sponzorja združenja huzarjev. Pri obredu sta se oblekla v staro srednjeveško madžarsko plemiško nošo, kar je dogodku dalo še posebno slovesnost. Zvečer smo jim še zaželeli mirno noč in srečno pot. Zgodaj zjutraj so na travniku pospravili šotore in odjezdili proti domu.
