FOTO: Slovenski kulturni praznik v Frankfurtu

| 15.02.2011, 08:25 Matjaž Merljak

Praznovanje slovenskega kulturnega praznika je živo tudi med rojaki po svetu. Slovenci iz Frankfurta in okolice so ga praznovali tudi letos. V svoji sredi so imeli glasbene goste iz Slovenije, govor pa je imel domači župnik Martin Retelj.

Najprej pa še nekaj drugih novic.

Morda bi lahko rekli, da božično praznovanje nekako podelimo na dva dela: po bogoslužnem koledarju je do nedelje Jezusovega krsta osrednji del, potem pa imamo še en krajši 'postanek' ob Svečnici. Pri nas v frankfurtski župniji pa imamo še en vmesni postanek, ko poromamo k jaslicam v Ilbenstadt. To letošnje romanje smo imeli v nedeljo, 23. januarja. Kljub že tradicionalni vsakoletni napovedi slabega vremena, je bilo vendar mogoče prav normalno priti in oditi. Sicer pa itak vemo, da je to zimski čas, večkrat tudi muhast.

Nekaj manj kot petdeset se nas je zbralo k popoldanski nedeljski maši, kjer nas je sprejel župnik dr. Vinko Kraljič. Kakor vsako leto, je tudi tokrat kar osebno poskrbel za orgelsko spremljavo božičnih pesmi. S svojim lepim in močnim glasom tudi ne pozabi podpirati naše petje. Srečanje pri oltarju smo nadaljevali v dvorani, kjer smo nazdravili nekaterim slavljencem, tako tudi gostitelju za njegov god in rojstni dan. Hvala vsem članom župnijskega sveta in vsem drugim, ki poskrbijo za prostor in razne telesne dobrote.

Tudi na svečnico se nas je nekaj zbralo k praznični maši, k blagoslovu sveč in blagoslovu sv. Blaža. S tem praznikom in petjem božičnih pesmi pa smo se tako res poslovili od božične dobe cerkvenega leta.

Za letošnji praznik slovenske kulture, Prešernov dan, smo medse povabili moški pevski zbor Prijatelji iz Šentvida pri Stični, ki je k nam po nočni vožnji prispel v soboto, 5. februarja zjutraj. Pričakali smo ga s toplim zajtrkom, potem jih je župnik za nekaj ur popeljal na ogled tako Frankfurta kakor njegovega letališča.

Nedeljsko dopoldne smo preživeli v nemški župniji v Ilbenstadtu. Pri maši je zbor zapel stalne mašne dele in nekaj pesmi, ostalo pa je seveda bilo ljudsko petje, ki je po nemških župnijah zelo močno. Popoldanski osrednji del gostovanja pevcev je bil v naši slovenski župniji. Najprej se nas je nekaj manj kot sto zbralo k maši in prisluhnilo tudi temu moškemu zboru z res lepim petjem.

Ob tej priliki je bil z nami tudi referent za katoličane drugačnega materinega jezika v škofiji Limburg Harald Stuntenbeck. Po nastopu te službe pred nekaj meseci hoče z obiski župnij spoznati svoje delovno področje in seveda življenje župnij katoličanov drugačnega maternega jezika. Na začetku maše po pozdravu se nam je tudi predstavil. Seveda je bil prisoten tudi na naši prireditvi ob Prešernovem dnevu.

En sklop nastopov je pripravila učiteljica Natalija Robnik z učenci dopolnilnega pouka in z gosti iz Maribora, drugi sklop pa je bil seveda nastop zbora Prijatelji s slovenskimi pesmimi. Še dve točki treh mladih harmonikarjev sta bili, manjkal pa tudi ni nagovor župnika Martina Retlja.

Spoštovani! 'Ta veseli dan ali Matiček se ženi' je naslov prvega slovenskega dramskega dela Antona Tomaža Linharta, 'ta veseli dan slovenske kulture' pa je poimenovan dan oziroma kar ves teden ob decembrskem datumu rojstva pesnika Franceta Prešerna. Poleg tega februarskega državnega praznika posvečenega kulturi je še marsikaj tekom leta posvečeno slovenski kulturi: ta veseli dan slovenske kulture, pa dan ali dnevi posvečeni knjigi, knjižni sejem in še kaj.

Lepo in hvalevredno, na drugi strani pa se zdi, da smo vedno manj kulturni. Saj še poznamo pomen te tolikokrat uporabljene besede kultura, ki izhaja najprej iz obdelovanja zemlje, s tem pa plemenitenja in rodovitnosti. Naslednji korak v pojmovanju in razumevanje te besede je v vzgoji in izobrazbi, v poplemenitenju znanja in vedenja, znanja in vedenja o sebi, drugih in svetu. In že smo pri tretjem koraku, bolje morda rečeno že pri sadu tega delovanja, to je pri spoštovanju in čaščenju vrednot človeške družbe, njenih dejavnosti in dosežkov včeraj in danes. S slovenskim kulturnim praznikom hočemo izraziti spoštovanje in čaščenje, ki lahko gre na tej človeški ravni človeku, umetniku te ali one vrste, najprej pesniku Francetu, preko njega pa seveda vsem drugim, ki s takim ali drugačnim delovanjem plemenitijo ta naš svet in nas v njem.

Pogled in beseda pa mi sili nekoliko nazaj, samo za nekaj mesecev sicer, v čas okrog Martinovega. Saj poznamo ta praznik, ki bi ga nekateri naredili tudi za državni praznik. Tukaj, kjer živimo, v Nemčiji je seveda s tem dnem in zlasti še z uro tega dneva – 11.11. ob 11:11 – povezan začetek pustnih priprav in zasedanj raznih pustnih društev. Nikakor pa ni s to uro tega dne povezan začetek kakšnega takšnega martinovanja ali celo krščevanja vina, kar je postalo modno v zadnjih letih doma v Sloveniji.

Preprosto povedano, pri tem mešajo hruške in jabolka. Iz lepega dneva hvaležnosti za sad trte in dela človeških rok žal vedno bolj delajo nekakšno pustno predstavo, ko nekoga oblečejo v nekakšnega škofa (sv. Martina) in največkrat neokusno in nekulturno naredijo nekakšno 'krščevanje' vina, in to ravno ob 11:11! Kaj pa pomeni v slovenskem jeziku besedna zveza 'krstiti vino', pa tudi vemo.

Kakor se je iz Amerike in zahodnega sveta povsem nepotrebno uvozilo 'božička' in vse, kar ga spremlja, tako se tudi v primeru slovenskega martinovanja povsem nepotrebno, neokusno in nekulturno meša med seboj dvoje povsem različnih kulturnih navad in običajev. Na Slovenskem (pa tudi kje drugje po Evropi) je bilo martinovanje vedno kot jesenski zahvalni praznik za pridelke leta povezano z gostijo in pokušanjem vina, saj je takoj po martinovem sledil adventni postni čas pred Božičem. Seveda so marsikje k temu povabili tudi duhovnika, da jim je blagoslovil vino. Ob tem mi pa prihaja na misel znani latinski pregovor, ki pravi 'in vino veritas – v vinu je resnica'. Kaj pa če ravno vse to početje z vinom in ob vinu vendarle razkriva vso našo kulturo, oprostite nekulturo.

Če pa se v tem modernem času sprehajamo kaj po svetovnem spletu in prebiramo takšne in drugačne odzive na dogodke in komentarje, potem se človek lahko samo zgrozi, kakšna govorica, kakšen besednjak bruha iz vsega tega v nas. Slavist Dular bi sicer zelo milo in preprosto rekel ali zapisal 'za jezik me srbi', poet pa bi napisal žalostinko:

'Zemlja kranjska, draga mati, kdaj bo utihnil najin jok? Al kdaj bova vidla vstati, bratov jaz, ti čast otrok? ....

Kar ni tuje, zaničuješ, starih šeg se zgublja sled, pevcev svojih ne spoštuješ, za dežele čast si led!

Tiho, pesem! – Bolečine ne razglašaj naših ran, če nečast te naša gine, domu, Kranjc moj, zvest postan!'

Seveda se je tudi ta večer zaključil ob pripravljeni pijači in hrani, ki so jo pripravili člani župnijskega sveta, in seveda ob petju in glasu harmonike. Nekaj pred deseto večerno uro pa so gostje pognali svoje vozilo v smeri Slovenije, člani župnijskega sveta in še nekateri drugi pa so seveda zopet spravili dvorano v red. Hvala vsem za lepo prireditev, tako gostom pevcem, učiteljici in otrokom, kakor župnijskemu svetu in vsem drugim pri pomoči in izvedbi tega praznovanja.