Branko Rozman | (foto: nn)
Zahvala za zvesto in pristno duhovniško pričevanje
| 04.02.2011, 17:09 Matjaž Merljak
V Ljubljani so se danes s sveto mašo in pogrebnim slovesom, ki ga je ob somaševanju večjega števila duhovnikov vodil ljubljanski pomožni škof msgr. dr. Anton Jamnik, poslovili od nekdanjega izseljeniškega duhovnika dr. Branka Rozmana. Škof Jamnik je v pridigi posebej izrazil zahvalo gospodu Branku za njegovo zvesto in pristno duhovniško pričevanje, za njegovo naravnost pregovorno gostoljubnost in izredno iskrivost in nadarjenost na kulturnem in zgodovinskem področju. Zahvalil se je vsem, ki so ga na njegovi duhovniški poti spremljali, še posebej pa vodstvu Duhovniškega doma na Lepem potu v Ljubljani in Marijinim sestram, ki so zadnja leta s takšno ljubeznijo skrbele zanj. Naj pšenično seme, ki je umrlo za večnost rodi sadove novih duhovnih poklicev doma in po svetu.
Izseljeniški duhovnik Branko Rozman je umrl na god Janeza Boska, 31. januarja 2011, v Ljubljani. Dolga leta deloval med rojaki v Argentini in Nemčiji. Mnogi so ga pa poznali kot urednika mesečnika za Slovence po svetu Naša luč.
Nagovor škofa Jamnika:
Dr. Branko Rozman, slovenski izseljenski duhovnik, se je rodil 31. marca 1925 v Bohinjski Bistrici. Gimnazijo je doštudiral v Ljubljani, ob koncu vojne 1945 pa je z domačimi prebežal v Avstrijo. Jeseni 1946 je vstopil v bogoslovje ljubljanske škofije, ki je bilo v Brixenu, nato pa se z vsemi drugimi bogoslovci in profesorji leta 1947 izselil v Argentino. Za duhovnika je bil posvečen 31. januarja 1952 v Ramos Mejija in bil do leta 1956 kaplan med slovenskimi izseljenci in v tem času leta 1955 opravil doktorat. Od leta 1957 do leta 1965 bil v Buenos Airesu prefekt v Rožmanovem zavodu, predavatelj pastoralne teologije in ekonom v tamkajšnjem bogoslovju.
V Evropo se je vrnil 1966. Prišel je v Muenchen in kot župnik prevzel pastoralno skrb za Slovence, ki so prihajali na delo v Nemčijo. Bil je pri njih do svoje vrnitve v domovino Slovenijo v letu 1991, ko se je cerkveno upokojil in se naselil v župniji Ljubljana – Sv. Peter. 21. julija 2008 se je preselil v ljubljanski duhovniški dom in tam pričakal odhod iz zemske v nebeško domovino, ko ga je Bog 31. januarja 2011 poklical k sebi.
Brane, tako so ga klicali njegovi sodelavci, je imel svojo domovino Slovenijo rad nad vse. To je bila plemenita, zrela ljubezen duhovnika pregnanca, ki je ljubil svoje slovenske vernike razkropljene po svetu in doma in ki je zaradi krivic trpel v izgnanstvu in v domovini. Zato je Brane tudi tako močno ljubil materni jezik, zato je tudi udeležen v slovenski literaturi. Pisal je drame, pesmi, nekaj je že objavljeno, drugo bo treba še urediti in oceniti.
Najbolj se je Brane razdajal kot urednik katoliškega izseljenskega mesečnika Naša luč, katerega urednik je bil od leta 1966 do leta 1992. Dolga leta, mesec za mesecem, tudi v noč, je pisal, zbiral članke, prevode, vesti, poročila, slike. Nikdar se ni spustil v nenačelnost. Naša luč pod njegovim uredništvom ni bila nikoli pripravljena sprejeti ponudb in pogojev, ugodnosti ali denarja, da bi spremenil protirežimsko »linijo« revije. Tudi fizični strah pred nasilno smrtjo ga ni ukrotil, čeprav je moral iti skozi čase, ko je UDBA v Nemčiji usmrtila nekaj vodilnih emigrantov iz Jugoslavije. Mislim, da je Brane svoj pogum, načelnost in jasnost pogledov črpal predvsem iz redne molitve in dnevnega obhajanja evharistije.
Posebna lastnost njegovega delovanja pa je bilo gostoljublje. Na obisk v slovensko župnišče Muenchen so prihajali rojaki iz vseh koncev sveta, iz domovine in emigracije. Odkrito, prikrito, podnevi, ponoči, v strahu in veselju ... Mladi in starejši, študentje, duhovniki, intelektualci in preprosti delavci, iskalci zaposlitve in stanovanj, iskalci resnice in pogovorov o slovenski preteklosti in načrtov za prihodnost ... Njim je daroval svoje razumevanje, znanje, sposobnosti, čas in prostor - in zastonjskost. Ne motim se, ko trdim, da je v desetletjih njegovega župnikovanja v Nemčiji muenchensko župnišče sprejelo več tisoč (!) prenočevanj slovenskih rojakov.
Nekaj mesecev pred javnim priznanjem o poboju slovenskih domobrancev - spomladi 1975 - je Muenchen obiskal tudi Edvard Kocbek in sprejel povabilo na kosilo v župnišču. Pogovarjanja je bilo odkrito, vsebina pa seveda medvojno in povojno dogajanje v Sloveniji. Dolgi pogovor je Kocbek dvakrat, ne enkrat, prekinil in prizadeto vprašal: »Kaj ne, fanta, da sta mi že dala odvezo?« tako dr. Janez Zdešar. Kocbek je začutil bistvo duhovniškega delovanja: oznanjanje resnice, gostoljubnost in odpuščanje. Vse to je dr. Branko Rozman živel.
Ob vrnitvi v Slovenijo leta 1991 je ostal še naprej izjemno dejaven, kot duhovnik in pisec različnih člankov in razprav. Vrsto let je s kritičnimi zapisi sodeloval pri tedniku Družina. Ob svoji zlati maši leta 2002 je takole zapisal: Duhovništvo, kot vsak drug poklic, je božji dar. In edino modro, pametno, razumno, smiselno je, ob takšnem jubileju se Bogu zahvaljevati …
Dr. Branko Rozman je bil seveda najprej duhovnik. Prav iz tega daru pa je črpal moč za svoje literarno ustvarjanje. Pesmi je začel pisati že v dijaških letih in z objavljanjem poezije nadaljeval tudi v begunstvu in izseljenstvu. Njegov pesniški prvenec »Na steni spi čas« je izšel leta 1954 v Rimu. Mohorjeva družba pa je leta 2004 izdala njegove izbrane pesmi pod naslovom »Čas je zreli plod jeseni«. Sam je bil najbolj ponosen na drami »Roke za steno«, in »Človek, ki je umoril Boga«. Poleg tega je objavil več črtic in tudi prevajal. Med proznimi besedili pa je najbolj znana njegova knjižica »V Rogu ležimo pobiti«. Branko Rozman je poskrbel tudi za žepno izdajo pesmi Franceta Balantiča, ki je sicer izšla v tujini, a pogosto našla pot v domovino, kjer so pesnika več desetletij skušala izbrisati in našega narodnega spomina.
+ Branko Rozman je bil tudi v času bolezni sol zemlje in luč sveta. Sestre, ki so ga negovale povedo, da je bil v bolezni zgled duhovnika v svoji potrpežljivosti. Nikdar ni negodoval, vse tudi nasvete sester je sprejemal z vso vdanostjo in zaupanjem. Pogostokrat je ponavljal: >kakor boste rekli, tako bom naredil!<. Ni jamral, ni se pritoževal. Kakor je živel v življenju, je živel tudi v pozni starosti in v dneh pred smrtjo. Njegov spomin in srečanje z obiskovalci je bil ob koncu do neke mere v temi. Toda vedrino duha je izžareval z petjem pesmi: Slišala sem ptičko pet. Te besede naj bodo kot dopolnilo njegovemu bogatemu duhovniškemu življenju. Duhovniški dom
