Reševanje vojaka Hosnija
| 11.02.2011, 15:01 Jože Bartolj
Egiptovska revolucija je v trenutku, ko se je že zdelo, da ji pojenja sapa, še enkrat pohodila plin in dosegla svoj najpomembnejši cilj. Toda dolgoletni predsednik Hosni Mubarak se še naprej dela, kot da ne razume sporočila protestov in kot da se ga ti sploh ne tičejo.
Na tem mestu nas ne zanima potek demonstracij, pa tudi ne vprašanje, kakšna bo egiptovska tranzicija.
Ne, moje pozornosti bo deležno ravnanje takoimenovane mednarodne skupnosti v času krize, ki je morda največ prispevalo k Mubarakovi aroganci. Verjetno ni pretiran občutek o vse prelahkem odkupovanju zgodbic Mubarakovih, češ da lahko le oni zagotovijo najpomembnejši arabski državi mir in stabilnost. Komaj je kdo porožljal z nevarnostjo, da se oblasti v Egiptu polastijo islamisti iz vrst Muslimanskega bratstva, že so se politikom v Washingtonu, Bruslju in Berlinu zašibila kolena in so precej znižali ton svojih pozivov k demokratizaciji.
Tega niso počeli le, ker je Mubarak že zaradi samega dejstva, da je imel mirovni sporazum in diplomatske odnose z Izraelom, veljal za njihovega nespornega ljubljenca in jim je težko priznati, da so veliko časa podpirali čisto navadnega lokalnega kavboja. Tudi niso povsem na mestu pomisleki mnogih, češ, saj Arabci sploh niso sposobni demokracije in preprosto potrebujejo trdo roko, pa naj bo Mubarakova ali roka koga drugega.
Če bi bili čisto pošteni, bi za diplomatskim leporečenjem zadnjih dni zlahka prepoznali znani vzorec. Vzorec, kakršnega so zahodne države uporabile že v svojem odnosu do porajajočih se srednje- in vzhodnoevropskih demokracij po revolucionarnem dogajanju ob koncu osemdesetih prejšnjega stoletja. Tam sicer ni bilo nobenih zlobnih islamistov, pač pa so se siti Zahodnjaki zbali domnevno hudo nevarnih nacionalistov, ponekod, na primer na Poljskem, tudi klerikalcev. Zato jim je bil marsikje ljubši znani predstavnik še do včeraj tiranskega režima od neznanega novinca, ki bi utegnil porušiti »mir in stabilnost«. Samo tako so mogli z zgolj nekaj frazami o demokraciji med velike demokrate in Evropejce napredovati Ion Illiescu, Aleksander Kwasniewski ali Milan Kučan. Celo Slobodan Milošević je bil vsaj Evropejcem dolgo časa znatno bližji od katere koli »nezanesljive« zamenjave.
Potem se zaman čudimo neverjetni samozaverovanosti, ki veje iz Mubarakovih televizijskih nastopov. BBC-jevi sodelavki si je drznil v intervjuju nesramno zatrditi, da bi z veseljem odstopil takoj, a bi potem država zabredla v kaos in oblast bi prevzelo Muslimansko bratstvo. Pri tem je po precej zanesljivih podatkih njegov režim iz zaporov izpustil kriminalce in nad demonstrante nahujskal svoje privržence, da bi dokazal svojo potrebnost. Kako je videti red pod domnevno sekularno Mubarakovo oblastjo, smo navsezadnje mogli opazovati tudi ob novoletnem napadu na Kopte v Aleksandriji. Položaj krščanske skupnosti v Egiptu je bil pravzaprav redko slabši kot ravno zdaj.
Hud udarec je znova doživela skupna zunanja politika Evropske unije. Najprej se je namreč zdelo, da je Mubarak v prvi vrsti težava Američanov. Navsezadnje je bil dolga leta predvsem njihov zaveznik v vojni proti terorizmu in prejemnik njihovih bajnih finančnih injekcij. Evropejci bi se lahko vsaj tokrat profilirali kot dosledni zagovorniki demokratičnih vrednot. A je bil strah pred domnevno negotovo prihodnostjo prevelik, nekateri evropski voditelji, kot denimo italijanski premier Berlusconi, pa so v ostarelem despotu iz Kaira kar javno prepoznali »modrijana«. Če kdo, si bo nekaj zaslug za morebitno predsednikovo slovo smela pripisati zgolj Obamova administracija, čeravno zlasti ameriški republikanci še naprej kujejo v zvezde »dobrega prijatelja Hosnija«.
Seveda bo po Hosniju pred Egiptom težavno obdobje. In zagotovo obstaja majhna možnost, da se bo Egipčanom in vsej regiji čez leto dni godilo slabše, kot se jim je godilo pod Mubarakom. Toda dosedanji faraon ni poroštvo svetle prihodnosti nič bolj, kot sta bila leta 1989 to Erich Honecker za Vzhodne Nemce ali Nicolae Ceausescu za Romune.
