Matej Kovač
Katoličani, stanovitni in (ne)uspešni volivci
Komentarji Jože Bartolj
Stereotip o slovenskih katoličanih kot politično nerazgledanih in nestanovitnih volivcih je precej razširjen. Začelo se je že z zgodbicami o redovnicah, ki naj bi na prvih predsedniških volitvah volile Milana Kučana. Ob vsakih, za slovensko desnico neuspešnih volitvah, se je kot pomemben vzrok izpostavljalo premajhno volilno angažiranje katoličanov.
Paradoksalno pa se je za redke uspehe desnice na volitvah vedno našlo vzrok v tem, da so slovenske desnosredinske stranke uspele nagovoriti idejno in nazorsko širok prostor.
Četrtina ni polovica
Menim, da je navedeni stereotip daleč od resnice. Slovenski praktični katoličani smo zelo stabilen in nadpovprečno angažiran del volilnega telesa, ki se prerazporeja skoraj izključno med tremi desnosredinskimi strankami. Če kot predhodnico SDS štejemo SDZ in Narodne demokrate, navedena trditev drži za celotno obdobje svobodnih volitev na slovenskem. Vpliv katoličanov na rezultate volitev doslej ni bil velik, a ne zato, ker bi bili premalo osveščeni in aktivni, ampak zato, ker nas je preprosto premalo. Približno četrtina volilnega telesa lahko zagotavlja političnim strankam, ki ga zastopajo obstoj, ne more pa jim brez zaveznikov zagotoviti parlamentarne večine. Dober pokazatelj omejenega dosega katoliških volivcev je bil poraz Lojzeta Peterleta v volilni bitki z Danilom Tuerkom.
Čeprav daleč od absolutne večina, pa lahko nazorsko homogen del volilnega telesa uveljavi svojo voljo v volilnem procesu, če o neki zadevi zaradi pomanjkanja interesa ne odločajo vsi volivci in se relativna večina tako hitro pretvori v absolutno večino (na primer v različnih referendumih), ali pa če so glavne teme odločanja take, da se brez težav na svojo stran pritegne še druge nazorske in interesne skupine.
Lep primer, kako celo brez volilnega preizkusa manjšina uspešno nagovori in prepriča večino, je sprememba osnutka družinskega zakonika, ki jo te dni napovedujejo mediji. Pri posvojitvi otrok s strani istospolnih partnerjev in pri definiciji zakonske zveze Vlada ne popušča zaradi ideoloških razlogov, tudi »strokovnjaki«, ki so pomagali vladi pri pripravi izvirnega osnutka zakona, niso kar čez noč spremenili mnenja. Najverjetneje je vladajoče stranke vodila pragmatična ocena, da se zaradi simbolnih zadev ne splača vznemirjati tistega dela levo sredinskega volilnega telesa, ki je dojemljiv za argumente nasprotnikov novih zakonskih rešitev.
Od naših političnih predstavnikov ne moremo zahtevati političnega samomora…
Kakšna bi potem lahko bila uspešna politična strategija slovenskih katoličanov? Politikom, ki nas želijo zastopati, se ne sme izdati bianko menice, da bomo požrli vse, kar se nam v imenu boja za oblast postreže. Postaviti velja minimalne standarde tako glede prioritet delovanja in odločitev v glavnih družbenih dilemah kot glede morebitnih zavezništev.
Vztrajamo lahko na tistih načelih, ki jim večina slovenskega volilnega telesa ni nasprotna ali je do njih brezbrižna. V zadevah, pri katerih pa je velika verjetnost, da bi imeli proti sebi dve tretjini slovenskih volivcev, pa je potrebno pustiti našim političnim predstavnikom fleksibilnost.
…dobro pa je vztrajati vsaj pri minimalnih standardih
Dokler imamo proporcionalni volilni sistem, so stranke obsojene na zavezništva. Če na primer katoličani postavimo normo, da koalicijski partner strank, ki uživajo našo naklonjenost, ne more biti politik, ki je odkrito sovražen do Cerkve in ki želi kovati politični dobiček s podpihovanjem kulturnega boja, s tem ne posežemo le v oblikovanje konkretne koalicije, ampak delujemo preventivno, saj si na svoje koristi usmerjeni politiki, ki so nam sicer nazorsko nasprotni, ne bodo želeli ožiti manevrskega prostora v sklepanju koalicijskih povezav.
Kot sedaj kaže, na naslednjih državnozborskih volitvah ne bodo v ospredju kulturno-bojne teme, niti teme, pri katerih smo katoličani zelo občutljivi (na primer družinska politika, možnost za delovanje civilno družbenih organizacij). Glavni temi bosta sposobnost učinkovitega upravljanja z državo in verodostojnost pri zagotavljanju pogojev za boljše delovanje gospodarstva. V zvezi s slednjim pa se mora tudi velik del katoliških volivcev odločiti, ali morda ni že čas, da temeljiteje zavrnejo socializem. To je gospodarsko politiko, ki postavlja prerazdeljevanje pred ustvarjanje, državni paternalizem pred zasebno pobudo in odgovornost, dogovorno (pajdaško) ekonomijo pred ekonomijo, ki temelji na pravnem redu.
Več komentarjev na Casnik.si
