Slovenija in Slovenci v sosednjih državah 20 let po osamosvojitvi

| 02.02.2011, 07:59 Matjaž Merljak

Rudi Pavšič, predsednik Slovenske kulturne gospodarske zveze iz Italije je na 10. Vseslovenskem srečanju v Državnem zboru predstavil pogled na stanje v manjšini in neizkoriščene možnosti.

Mislim, da so ta srečanja priložnost, da ocenimo prehojeno pot, da se odzovemo na naslov samega srečanja in da nekoliko kritično pogledamo v nas. Kajti, ob vsem tem pozitivnem, ki je bilo zabeleženo v teh 20 letih odkar je Slovenija samostojna država, seveda, ne moremo ne da bi iskali nadgradnje tega. In v tem smislu tudi nadgradnje odnosov med Republiko Slovenijo in Slovenci, ki živimo v sosednjih državah oziroma po svetu.

Občutek imam, da še vedno obstaja v naših glavah občutek dveh celot, in sicer ena je osrednja Slovenija, druga celota ali skupek celot so manjšine v sosednjih državah. Premalo je tega prepletanja, premalo investicije v to, da ustvarimo omrežje, da iščemo razloge zato, da lahko ugotavljamo, da smo na dobri poti tega skupnega slovenskega prostora. To mislim, da je koncept, o katerem moramo razmišljati. In če je res, kot je bilo povedano, da predstavljamo manjšine, kapital oziroma da smo najboljši partner Republike Slovenije, potem se je treba vprašati zakaj nekdo ta kapital ne uporabi, ne investira vanj.

Mislim da, in tu delim tudi mnenje, ki ga je ravnokar izpostavil prijatelj Smrtnik, da v ta koncept sodi razmišljanje, ki mora presegati manjšino, in sicer potrebna je večja investicija v prostor, ki smo ga svoj čas spoznali kot prostor Alpe Jadran. V tem prostoru živi Republika Slovenija in živijo slovenske manjšine v sosednjih državah. Zato je treba to investicijo ustvariti, ker v tej investiciji, v tem sodelovanju z deželami, ki mejijo v avtomatizmu, potem tudi manjšinsko vprašanje drugače postavljeno in rešeno. Če so ti odnosi dobri, ampak resnično dobri, predvsem na gospodarskem, infrastrukturnem in na drugih vidikih, potem bo to avtomatično sledilo, da bodo tudi odnosi teh dežel, v katerih živimo, da bodo drugačni tudi do samih manjšin. To se pravi, da ta politika mora biti širše nastavljena. Ne moremo biti mi kot manjšine edini cilj in skrb, skrb mora biti v eni širši logiki, zato da potem je cilj na te zadeve.

Tu gre za stanje duha, če lahko tako rečem. Občutek imam, da marsikdaj še vedno prevladajo stare zamere, da preteklost še vedno prehodu pogojuje sedanjost in jutrišnji dan. In iz te preteklosti nismo sposobni, da bi zaprli vrata za njo. Še vedno nas pogojuje, še vedno smo ujetniki te preteklosti in teh odnosov. In tu se postavlja vprašanje potem, zakaj smo skupaj v Evropi, če nas ta preteklost toliko pogojuje. Ali ni Evropa nastala prav zaradi tega, da odpravlja preteklost?

Glejte, jaz sem prepričan, da manjšine predstavljamo resurs za dežele v katerih živimo in predstavljajo resurs za samo Republiko Slovenijo. Ampak, ko to ugotavljamo moramo tudi biti toliko avtokritični, da razmislimo, če smo mi kot manjšine storili vse, da smo ta resurs. Jaz mislim, da nismo. Predvsem z vidika našega načina obnašanja. Mi smo še vedno obrambna manjšina, mi smo manjšina, ki se brani in ki skoraj, skoraj potrebuje sovražnika zato, da uspeva.

Jaz mislim, da čas, ki ga živimo, je takšen, da mi moramo veliko naših energij usmeriti v to, da iščemo predvsem sogovornika, tudi v večinskem narodu in da iščemo v nas tiste zdrave energije, ki gledajo v naprej. Kajti, drugače bo težko ustvariti to sinergično logiko, to mrežo prepletanj, če bomo mi na nek način z našimi bi rekel tudi stališči včasih zadržali oziroma bomo imeli takšen vpogled, ki bo tudi ovira v Slovenijo v teh odnosih.

Veste za tiste, ki živimo čez mejo, včasih je biti žrtev lepa stvar, je lepo, te pobožajo. Jaz vedno pravim, da jaz nočem biti žrtev, jaz hočem biti aktiven član družbe v kateri živim. In zaradi tega moram biti sposoben določenih korakov in določene politike. Tu se tudi postavlja vprašanje, kako lahko ustvarimo te iztočnice, to razmišljanje. Jaz sem prepričan, da potrebujemo nekaj več časa, da ga posvetimo temu problemu.

Predlagam naj si parlament, vlada, naj razmislijo obliko, tehniko, ampak da si vzamemo eno leto časa, da resno na najvišji strokovni ravni postavimo te argumente, jih analiziramo, jih ocenimo, ustvarimo eno sintezo, ki naj opredeljuje tako Republiko Slovenijo kot nas manjšine za naslednje desetletje. Naloga gotovo ni lahka, ampak je edini resen argument, ki ga lahko danes imamo, če hočemo čez nekaj let ugotavljati, da to sodelovanje, da skupni slovenski prostor ni utopija, ampak je realnost, ki bo bogatila Slovence povsod tam, kjer živijo. Hvala lepa.

(Iz magnetograma Državnega zbora RS)

Prispevek je bil predstavljen na 10. Vseslovenskem srečanju z naslovom skupni slovenski kulturni, gospodarski in znanstveni prostor Realnost ali utopija, ki je bilo 1. julija 2010 v Ljubljani.