Prebudi se, aktiviraj se!
Slovenija | 21.12.2010, 18:49 Matjaž Merljak
V današnji oddaji Gradimo odprto družbo, ki jo pripravlja Jezuitsko združenja za begunce Slovenije, ste lahko slišali različne novice z begunsko tematiko iz domovine in tujine, na začetku pa komentar direktorja omenjenega združenja p. dr. Robina Schweigerja.
Pred nami je božič, ki je čudovit krščanski praznik, ker nam govori o božji dobroti do človeka. Bog, ki je tako velik, je postal eden izmed nas. Postal je človek, da bi nam razodel živega Boga in pokazal, kako naj živimo. Sam praznik nam razodeva božjo ljubezen, a kliče tudi k solidarnosti, k skrbi za sočloveka.
In zgodila se je spet – pred nekaj dnevi – nova tragedija prosilcev za mednarodno zaščito, tokrat v Aziji. Ena izmed tolikih, bo kdo odgovoril. Res je, a ta tragedija se je zgodila na posebnem kraju in v posebnem času. Zgodila se na Božičnem otoku, in malo pred božičem. Torej na otoku, ki nosi ime po največjem krščanskem prazniku. Ta majhen Božični otok pripada Avstraliji, ki je sicer oddaljena kar 2.600 km, medtem ko je Indonezija oziroma otok Java le 300 km oddaljen. Zaradi te lege, je sam otok zelo pogost cilj za mnoge, ki iščejo zatočišče pred preganjani.
V nevihti ob obalah tega avstralskega Božičnega otoka je umrlo 27 prosilcev za mednarodno zaščito, ko se je njihovo leseno plovilo razbilo ob čereh. Na ladji je bilo okoli 100 ljudi. Zgroženi prebivalci otoka so slišali krike groze, ko so valovi ljudi metali ob skale. »Bilo je strašno. Ljudi je zmečkalo. Trupla, mrtvi otroci, cela stvar je bila resnično grozna«, je za AP povedal otočan Simon Prince. Morje, ki je bilo po nevihti močno razburkano, je tako onemogočilo, da bi se na obali s skalami in številnimi čermi organizirala učinkovitejša reševalna akcija.
Kako je usoda zapečatila življenje teh ljudi! Malo pred božičem in pred obalo Božičnega otoka so umrli ljudje, ki so se želeli samo lepše in varnejše življenje. In mi? Nas je to kaj pretreslo ? Ali nismo preveč zaspani, apatični?
Benedikt XVI. je 1. novembra na praznik vseh svetih molil za vse žrtve največjega pokola kristjanov v Iraku iz izrazil bližino tamkajšnji krščanski skupnosti: »Molim za žrtve tega nesmiselnega nasilja,« je dejal sveti oče, »toliko bolj krutega, ker je prizadelo nezaščitene osebe, zbrane v Božji hiši, ki je hiša ljubezni in sprave.« Papež je prav tako izrazil svojo bližino krščanski skupnosti in vse spodbudil, naj bodo močni in vztrajni v upanju. Benedikt XVI. je na krute prizore nasilja na Bližnjem vzhodu, ponovno pozval k miru: »Mir je Božji dar,« je dejal papež, »je pa tudi rezultat prizadevanja ljudi dobre volje, narodnih in mednarodnih ustanov. Vsi naj združijo svoje moči, da bi se končalo vsako nasilje,« je še dejal papež.
Zaradi nastale situacije je delegacija iraških škofov ta mesec (14.-15. decembra) obiskala sedež evropskega parlamenta v Strasburgu. Želeli so obvestiti evropsko javnost, kaj se (resnično) dogaja kristjanom v Iraku. Nadškof Mosula msgr. Casmoussa je izjavil: »Nočemo zbežati in zapustiti Irak. Želimo nadaljevati z življenjem tu, a v miru. Zahvaljujemo se vsem državam, ki želijo sprejeti iraške kristjane, a to ni rešitev. Ne moremo sprejeti nasilje, ki vlada v naši državi«. Želimo, da mednarodno skupnost izvaja pritisk na iraško vlado, da bi upoštevali pravice kristjanov in religioznih manjšin«. Krščanska skupnost ve, da je kri mučencev, tudi seme kristjanov, čeprav je samo še pol milijona kristjanov v množici 32 milijonskega prebivalstva Iraka, ki so muslimani.
In če vas povabim, da nadaljujemo našo pot okoli sveta, se lahko ustavimo tudi v Latinski Ameriki. V mesecu oktobru sem se udeležil četrtega svetovnega foruma o migracijah, ki je potekal v ekvadorski prestolnici Quito. Več kot 1500 udeležencev z vseh kontinentov se je udeležilo tega Foruma, ki je bil z več kot 100 različnimi konferencami, okroglimi mizami, delavnicami odlična priložnost za spoznavanje različnih situacij po svetu ter novega mreženja za dosego bolj humane migracijske politike ter posledično pravičnejšega svetovnega reda. Ena izmed temeljnih tez je bila, da so migracije – še posebej ilegalne – vrh ledene gore nepravičnih in neurejenih družbenih odnosov.
Pretresljivo je bilo poslušati razna pričevanja, kaj se dogaja v Mehiki in ZDA. Mnoge organizacije nudijo vsestransko pomoč ljudem, ki so na poti v boljši svet. V Ameriki živi okoli 11 milijonov nezakonitih priseljencev v strahu pred izgonom. Obamova administracija je izgnala več ilegalnih priseljencev, kot jih je Busheva. Centri za tujce v Ameriki postajo velik biznis, saj je država dala koncesijo privatnim korporacijam in so že (pre) polni. Američani gradijo visok zid dolg 1125 km vzdolž mehiško-ameriški meji z namenom omejili dotok ljudi iz Latinske in Srednje Amerike, ki želijo ilegalno prečkati mejo.
Vsi ved(m)o, da zid ni rešitev, kakor ni bil berlinski zid v Evropi. Zakaj ne bi ta denar namenili za razvojno pomoč državam v Latinski Ameriki in preprečili, da bi ljudje zapuščali svojo domovino? Zaradi ekonomskih razmer v svojih državah in želje po boljših pogojih ljudje tvegajo vse – tudi svoja življenja. Obrniti se morajo tudi na kriminalne združbe in jim plačati visoko denarno vsoto za ilegalni prehod meje proti Ameriki.
Mehika je 'padla' v mamilarsko vojno. Odkar je prišel na oblast sedanji mehiški predsednik Calderon (2006) pa do danes, je bilo v tej 'nevidni vojni' ubitih čez 28.000 ljudi. V letu 2010 (do 15. oktobra) je bilo umorjenih že 15 županov, ki so se bojevali proti korupciji in moči različnih kartelov. Policija postaja vedno bolj nemočna in neuspešna v boju proti tem združbam. Znano je, da je veliko članov policije in tudi vojske prestopilo v kartelske združbe. V najbolj razvpiti kartelski združbi Los Zetas je veliko bivših dezerterjev elitne vojaške enote (GAFE), ki so jih urili (!) Američani v oporišču Fort Bragg.
Velik šok za mehiško in mednarodno javnost je bil brutalni umor 72 priseljencev v Tamaulipas (24. avgust) na poti v Ameriko. Ko se je 'zganila' Amerika z izjavo Clintonove o nevarni (pre)moči kartelskih združb v državi (9. septembra), se je končno 'prebudila' tudi Mehika. Znano je, da je ameriška policija na splošno dobro plačana, usposobljena, oborožena in tudi motivirana v boju proti različnim oblikam kriminala. V Mehiki pa ni tako. Sodišča in zapori v ZDA delujejo, a v Mehiki bolj slabo. Tako imamo ob meji na eni strani najbolj varno mesto v ZDA, ki je El Paso in leži v državi New Mexico. Na drugi strani meje je mehiško mesto Juarez, ki jo je CNN označil kot najbolj nevarno mesto na svetu z 2.600 smrti povezanih z drogami v letu 2009. So dnevi, ko je celo do 20 (!) umorov na dan.
Mehiški predsednik je poklical vojsko na pomoč za red in večjo varnost, zato nekateri analitiki govorijo o militarizaciji Mehike zaradi »Irakizacije” te države. Kartelska vojna je rak rana mehiške družbe. Dejstvo je, da 90 % belega prahu, ki ga zaužijejo v ZDA prihaja prav iz Mehike. Problem je v Mehiki, a resnični problem v boju proti drogam je ZDA, saj v tej državi ljudje potrebujejo toliko droge. Karteli s preprodajo drog, v glavnem kokaina, zaslužijo astronomske visoke vsote denarja. Nekateri ocenjujejo več kot 10 milijard dolarjev na leto. S tem denarjem lahko storijo prav vse in kupijo vse, tudi policiste. Zato je prav korupcija v njihovih vrstah eden od temeljnih razlogov, zakaj karteli v tej vojni trenutno zmagujejo. Prav nihče ni varen pred njimi. O krutosti njihovih metod nam kaže tudi dejstvo, ki je bilo opozorilno sporočilo, da bi tudi utišali Cerkev v službi ubogih in izkoriščanih. Že leta 1993 – torej pred 17 leti, ko kartelska vojna še ni bila tako kruta – so neznanci 25. maja prav (!) na parkirišču mednarodnega letališča Guadalajara, ubili mehiškega kardinala Juana Jesús Posadas Ocampa. Slučaj? Ali resno opozorilo Cerkvi, da naj se ne vtika …?
Iz Latinske Amerike nas romanje okoli sveta vodi v Afriko. Veliko trpljenja doživijo mnogi v Afriki, ki želijo preko saharske puščave priti do držav ob Sredozemlju z upanjem, da pridejo v Evropo. Prečkanje puščave traja od 5-7 dni, a jih razne združbe pustijo v puščavi, da umrejo, ko so pobrali že ves denar. Samo najmočnejši preživijo in v Libiji čakajo, upajoč, da bodo lahko šli v Evropo. Vendar libijski polkovnik Gadafi zaradi dogovora z Berlusconijevo Italijo preprečuje dostop priseljencev v Evropo. In ti ljudje gledajo – še vedno od daleč, čeprav so blizu – obljubljeno deželo prvega sveta, kjer bi radi zaprosili za mednarodno zaščito.
Mnoge kristjane tolaži, da je tudi Jezus s svojim starši moral bežati pred Herodovim preganjanjem v tujo deželo, namreč v Egipt. Evropa noče spregledati in omogočiti prosilcem za mednarodno zaščito dostojanstveno življenje v miru. Gotovo je eden izmed večjih – če ne največji evropski problem – t.i. trdnjavska mentaliteta EU. Prav zaradi tega je vanjo težko vstopiti, a je in bo obljubljena dežela za mnoge. Vendar vsak človek, ki zapusti svojo domovino zaradi preganjanja ima pravico do zaščite in mora imeti vsaj možnost, da lahko zaprosi za mednarodno zaščito.
Skupni imenovalec našega romanja okoli sveta je veliko trpljenja med ljudmi, znotraj držav in med državami zaradi nerešenih problemov.
* Misel o Mehiki: Kartelske združbe bodo še naprej gradili svoj imperij z mamili, borili se bodo ne samo v odnosu do države, ampak tudi med seboj za prevlado. Največje žrtve vsega tega kaosa in politične nestabilnosti bodo seveda preprosti ljudje, civilna družba, dokler ne bodo rekli BASTA, kar v španščini pomeni DOVOLJ.
In v Sloveniji? Tudi v naši domovini je ena izmed (še ne dovolj) raziskanih afer jemanje drog nekaterih znanih ljudi. Bomo prišli do dna te afere?
* Kristjani v Bližnjem vzhodu so preganjani in zapuščajo svoje dežele. Tudi v Sloveniji se nadaljuje preganjanje kristjanov, a seveda na bolj prefinjen način.
* Na Božičnem otoku je nasedla ladja in veliko ljudi je umrlo. Tudi pri nas so naše mejne reke v preteklosti naplavile kar nekaj trupel.
Se je kdo zganil ob vseh teh novicah?
Forum o migracijah v Quito je del svetovnih socialnih forumov, ki jih organizira civilna družba s pomenljivim sloganom drugačen svet je možen (another world is possible).Vsi forumi nas pozivajo, da je drugačen svet ne samo možen, ampak celo nujen, če hočemo preživeti.
Da je sedanja situacija težka, prihodnost pa negotova, sem izkusil, ko sem priletel v Quito tri dni po poskusu državnega udara v Ekvadorju. Videti vsepovsod vojsko s tanki na cesti je bil šok za mnoge, tudi za mene. Vendar je civilna družba zelo aktivna za boljši družbeni red. Željni so sprememb in radi bi postavili nove temelje za bolj pravičen družbeni red, skratka za trajnostni razvoj.
Naj sonce pravičnosti, odprtosti ter solidarnosti še dolgo sije nad nami in predvsem v naših srcih ne samo sedaj, ko se pripravljamo na božične praznike, ampak vse dni v letu! Tudi zato, ker je naš Bog Emanuel. Bog, ki je z nami.
Za zaključek bi uporabil to prispodobo. Prebudi se draga Slovenka, dragi Slovenec iz zimskega spanja! Mora počiti še kakšna bomba, se mora zgoditi še kakšen umor, da se boš prebudil in spregledal? Aktiviraj se draga državljanka, dragi državljan RS za pravičnejši red, za vladavino prava, za (resnično) spoštovanje človekovih pravic.
Pa srečno v letu 2011 v službi bratom in sestram na poti v boljše in varnejše življenje.
