VIDEO: Prvi dan papeževega obiska v Španiji v znamenju sv. Jakoba

Svet | 06.11.2010, 22:04 Marta Jerebič

Papež Benedikt XVI. je dopoldne prispel na dvodnevni obisk v Španijo. Na letališču v Komposteli, ki je bilo popolnoma zavito v meglo, so ga sprejeli asturijski princ in princesa, kompostelski nadškof in predsednik španske škofovske konference. Sveti oče je v pozdravnem nagovoru Evropo spodbudil, naj ne bo pozorna le na gmotne potrebe, ampak tudi na duhovne. 

Španija v zadnjih letih razvila močno in napadalno laičnost

Papež je kot običajno na letalu odgovarjal na vprašanja novinarjev. Med drugim je spregovoril o upadanju vere v Španiji. Španija je »izvorno verna dežela«, ki pa je od 30. let prejšnjega stoletja, ko so bili katoličani preganjani med državljansko vojno, razvila »močno in napadalno laičnost, antiklerikalizem in sekularizem«. Te drže so danes pogoste tudi drugje na zahodu, zaradi česar je tudi ustanovil nov vatikanski dikasterij za novo evangelizacijo, je na enega od vprašanj novinarjev dejal papež. Benedikt XVI. je spregovoril tudi o romanju. Evropska krščanska kultura in izročilo se je oblikovalo tudi na poteh, ki so vodile v Kompostelo. Sveti oče je nekaj besed namenil še pomenu Gaudijevega svetišča Svete družine.

11.30 Pozdravni nagovor

»Prihajam kot romar v tem kompostelskem svetem letu«, je dejal papež in dodal, da se želi tako »pridružiti veliki množici mož in žena, ki so skozi stoletja prihajali v Kompostelo iz vseh koncev Iberskega polotoka, iz Evrope in iz vsega sveta, da bi se postavili k nogam sv. Jakoba in se pustili preobraziti po pričevanju njegove vere«.

Papež se bo po obisku v Komposteli odpravil v Barcelono kot »glasnik in priča evangelija, da bi okrepil vero svojega gostoljubnega in dinamičnega ljudstva«. Izrazil je veselje, da je znova v Španiji, »ki je dala svetu vrsto velikih svetnikov, ustanoviteljev in umetnikov, kot so Ignacij Loyolski, Terezija Avilska, Janez od Križa in Frančišček Ksaverij.

 

»Kot božji služabnik Janez Pavel II., ki je iz Kompostele vso staro celino spodbujal, naj okrepi svoje krščanske korenine, želim tudi sam spodbuditi Španijo in Evropo, naj svojo sedanjost gradi, prihodnost pa načrtuje izhajajoč iz pristne resnice o človeku, iz svobodo, ki spoštuje to resnico in je nikoli ne rani, ter iz pravičnosti za vse, vse od najbolj revnih in zapostavljenih naprej. Španija in Evropa ne smeta biti zaskrbljeni le za gmotne potrebe ljudi, ampak tudi za moralne, socialne, duhovne in verske, kajti vse te so pristne človekove potrebe in le tako je mogoče učinkovito, celostno in plodno delovati za njegovo dobro«.

VIDEO: Pozdravni nagovor in obisk katedrale

13:00 Obisk katedrale sv. Jakoba

Po slovesnosti na kompostelskem letališču, kjer je papež nekaj besed spregovoril tudi v galicijskem jeziku, se je Benedikt XVI. zasebno pogovarjal z asturijskim princem Filipom in njegovo ženo Letizio. Sledil je obisk katedrale sv. Jakoba. Sveti oče je kot vsi drugi romarji vstopil skozi sveta vrata, objel kip apostola in se poklonil njegovim posmrtim ostankom. Tako je obiskal tretje najpomembnejše krščansko romarsko mesto, za Jeruzalemom in Rimom.

Papež Benedikt XVI. je želel ob 800. obletnici posvetitve svetišča sv. Jakoba tudi sam priti na ta kraj, da bi vernike potrdil v veri, poživil upanje in molil za vse sinove Cerkve.

Nagovor je osredotočil na temo resnice in svobode, ki sta tesno povezani: »Pošteno iskanje resnice in hrepenenje po njej je pogoj pristne svobode. Ni mogoče živeti ene brez druge«, je povedal papež in dodal, da bi se »brez hrepenenja po resnici, pravičnosti in svobodi, človek izgubil«. Benedikt XVI. je španske katoličane pozval, naj z veseljem in dosledno izpovedujejo svojo vero doma, na delovnem mestu in pri svojih družbenih nalogah kot državljani.

Španskim katoličanom pa se je zahvalil za velikodušnost, s katero podpirajo številne karitativne ustanove in ustanove za napredek človeka tudi v obdobju trenutne gospodarske krize ter ob hudih naravnih nesrečah, ki so prizadele mnoge dežele.

VIDEO: Navdušena množica pozdravlja papeža

16.30 Sveta maša ob svetem kompostelskem letu

Papež se je na sedežu kompostelske nadškofije pri kosilu srečal s španskimi kardinali in člani pripravljalnega odbora za njegov obisk. Nato pa je ob svetem kompostelskem letu daroval sveto mašo na trgu Obradoiro pred kompostelsko katedralo, kjer se je zbralo več deset tisoč vernikov. Svete maše sta se udeležila tudi asturijski princ in princesa ter številni predstavniki javnega življenja.

 

 

Papež je v Kompostelo prišel kot romar ob svetem Jakobovem letu, kar je poudaril tudi v svojem nagovoru. Zatem pa je izpostavil več temeljev oznanjevanja apostolov. Najprej je zatrdil, da krščanstvo ni sad nekega človeškega načrta, ampak gre za božji načrt. Kot so apostoli pričevali za življenje, smrt in vstajenje Jezusa Kristusa, naj bi danes tudi mi po papeževih besedah vsak dan bolj spoznavali Gospoda in vredno pričevali za njegov evangelij.

Odpovejte se sebičnosti!

Drug pomemben vidik Jezusovega učenca pa je služenje bratom, kar ni več ena od možnosti za kristjana, ampak temelj njegove biti, je dejal sveti oče. Po njegovih besedah gre za preprosta dejanja, ki pa ljudem pomagajo odkrivati božjo ljubezen. Takšno ljubezen pa Jezus zahteva tudi od odgovornih v skupnosti, kajti, kjer ni zavzemanja za druge, se razširijo oblike izkoriščanja, ki pa ne dovlijo, da bi se človek razvil v celoti. “Želel bi, da bi to sporočilo prišlo predvsem do mladih: prav vam ta temeljna vsebina evangelija kaže pot, da se boste znali odpovedati sebičnemu načinu razmišljanja na kratki rok, ki vam ga pogosto predlagajo, in boste prevzeli Jezusov način razmišljanja. Samo tako se boste lahko v polnosti uresničili in boste seme upanja.”

Cilj romanja – edinost z Bogom

To pa je tudi tisto, kar živijo mnogi romarji, ki prihajajo v Kompostelo. Njihov napor, raznolikost pokrajine, srečanje z ljudmi različnih narodnosti, jih odprejo tistemu, kar najgloblje povezuje vse ljudi: smo bitja v iskanju, bitja, ki potrebujejo lepoto in resnico, izkušnjo milosti, ljubezni in miru, odpuščanja in odrešenja. “Ko človek v sebi naredi tišino, ga lahko razsvetli Bog in mu omogoči srečanje z Jezusom”, je poudaril sveti oče. To pa je tudi cilj vseh teh romanj.

Bog je absolutna in zvesta ljubezen

V drugem delu svojega nagovora pa je sveti oče spregovoril o potrebah, strahovih in upanju Evrope ter prispevku Cerkve, ki je vedno enak: oznanjati, da Bog obstaja in da nam je dal življenje. On je absoluten, zvesta in nespremenjena ljubezen, neskončen cilj, ki je nad vsemi dobrinami, resnicami in lepotami tega sveta. To je dobro razumela tudi sv. Terezija, ko je zapisala: “Dovolj je samo Bog”.

Bog ni sovražnik človekove svobode

Tragedija, ki se je v zadnjih dveh stoletjih razširila po Evropi, pa je po papeževih besedah v prepričanju, da je Bog nasprotnik človeka in sovražnik njegove svobode. Pri tem so v ozadnje potisnili dejstvo, da je Bog poslal svojega Sina na svet, da se ne bi nihče pogubil, ampak bi vsi imeli življenje, je poudaril sveti oče. Bog je temelj in vrh naše svobode, je dodal in se nato vprašal, kako so lahko zavili v molk to prvo in temeljno resničnost človeka? “Kako so lahko to, kar je najbolj odločilno in kar človeka najbolj zaznamuje, omejili le na osebno sfero? Ljudje ne moremo živeti brez luči”, je nadaljeval sveti oče. In kako je torej mogoče, da Bogu ne dovolimo, da bi nam dal luč, ki razsvetli vsako temo? “Zato mora beseda Bog znova veselo odzvanjati pod evropskim nebom”, je dejal in dodal: “Naj se ta sveta beseda nikoli ne izgovori zaman; naj nikoli ne služi ciljem, ki niso njeni.”

Križ – zvezda vodnica sodobnemu človeku

Evropa se mora odpreti Bogu in delati za dostojanstvo človeka. Ta Bog pa se je zgodovinsko izrazil v Kristusu, ki je svojo najvišjo ljubezen pokazal na križu. Križ, ki je dar in hkrati odpuščanje, mora postati naša zvezda vodnica v današnjem času. On nas namreč uči odpuščanja in sprave ter kako premagati zlo z dobrim. “O blagoslovjeni križ, vedno sveti v evropskih deželah!”, je vzkliknil sveti oče. “Pustite, da od tu prihaja slava človeka, da se zave groženj svojemu dostojanstvu zaradi odvzema njegovih izvirnih vrednot”. Ne moremo častiti Boga, brez da bi zaščitili človeka in ne moremo služiti človeku, brez da bi se vprašali, kdo je njegov Oče. Evropa znanosti in tehnologije, Evropa civilizacije in kulture, mora biti hkrati tudi odprta presežnemu in bratstvu z drugimi celinami, živemu in pravemu Bogu, izhajajoč iz živega in pravega človeka. To je tisto, kar želi Cerkev po papeževih besedah prinesti Evropi.

Celotna homilija (prevod Radio Vatikan)

Ljubljeni bratje v Jezusu Kristusu

Bogu se zahvaljujem za ta dar, da sem lahko tukaj, na tem čudovitem z duhovnostjo prežetem trgu, polnem umetnosti in kulture. V tem svetem letu prihajam kot romar med romarji in tako spremljam mnoge, ki pridejo sem žejni vere v vstalega Kristusa. Vere, ki so jo oznanjali in zvesto izročali naprej apostoli, kot Jakob Veliki, ki ga častijo tukaj že od nekdaj.

Hvaležen sem za prijazne pozdravne besede msgr. Jauliana Barria Barria, nadškofa tukajšnje Cerkve in za navzočnost kraljevskega visočanstva princa in princese Austurije, gospodov kardinalov, kakor tudi številnih sobratov v škofovski in duhovniški službi. Srčen pozdrav namenjam tudi evropskim poslancem, članom mešane skupine 'Camino de Santiago' kakor tudi predstavnikom državne oblasti, predstavnikom oblasti avtonomne skupnosti, in krajevnim oblastem, ki so želeli biti navzoči pri tej liturgiji. Vse to je znak spoštovanja do Petrovega naslednika in tudi izraz globokega občutja, ki ga sv. Jakob Kompostelski prebuja tako v Galiciji kot v drugih krajih Španije, ki ga imajo za zavetnika in zaščitnika. Prisrčno pozdravljam tudi osebe posvečenega življenja, bogoslovce in vernike, ki se udeležujejo te evharistije, s posebno ganjenostjo pa pozdravljam romarje, graditelje pristnega jakobovega duha, brez katerega bi se razumelo malo ali nič od tega, kar se dogaja tukaj.

Stavek iz prvega berila s čudovito preprostostjo pravi: «Apostoli so z veliko močjo pričevali o vstajenju Gospoda Jezusa” (Apd 4,33). Dejansko, na začetju vsega, kar je krščanstvo bilo in tudi je, ni neke človeške pobude ali zamisli, ampak Bog, ki je razglasil Jezusa za pravičnega in svetega pred sodbo človeškega sodišča, ki ga je obsodilo kot bogokletnika in prevratnika. Bog, ki je iztrgal Jezusa Kristusa smrti je Bog, ki bo povrnil vsem, ki so bili v človeški zgodovini krivično ponižani.

‘In mi smo priče teh dogodkov, pa tudi Sveti Duh, ki ga je Bog dal njim, ki so mu pokorni (Apd, 5,32)’, so govorili apostoli. S tem so oni pričevali o življenju, smrti in vsajenju Jezusa Kristusa, ki so ga poznali, ko je še oznanjal in delal čudeže. Na nas je, dragi bratje, da danes posnemamo zgled apostolov, vsak dan bolj spoznavamo Gospoda in tako jasno in resnično pričujemo za njegov Evangelij. Večjega zaklada ne moremo ponuditi našim sodobnikom. Tako bomo posnemali tudi sv. Pavla, ki je sredi stisk, brodolomov in samote vzklikal: “Ta zaklad pa imamo v lončenih posodah, da bi bila ta presežnost moči Božja in ne iz nas (2Kor 4,7).”

Kot besede apostola poganov, nas tudi besede Evangelija, ki smo ga slišali, vabijo naj živmo Kristusovo ponižnost, ki je v tem, da je izpolnjeval Očetovo voljo, prišel, ‘da bi služil in dal svoje življenje v odkupnino za mnoge’ (Mt 20, 28). Za učence, ki hočejo hoditi za Jezusom in ga posnemati, služenje bratom ni več ena od izbir, ampak je bistveni del njihovega bitja. Služenje, ki ga ne presojamo na osnovi svetnih in takojšnjih meril, po sredstvih in po vtisu, ki ga napravimo, ampak po tem, da udejanja Božjo ljubezen do vseh ljudi in v vseh njihovih razsežnostih, in pričuje za Njega, čeprav z najpreprostejšimi dejanji. V tem, ko predlaga nov način uresničevanja skupnosti utemeljene na ljubezni in služenju se Jezus obrača tudi na voditelje ljudstva, saj tam kjer se ne zavzemamo za druge, se porajajo oblike nadvlade in izkoriščanja, v katerem pa ni prostora za celosten človeški razvoj. Želim si, da bi to sporočilo prišlo predvsem do mladih, saj ravno vam to bistveno sporočilo Evangelija kaže pot, da potem ko se odpoveste sebični miselnosti kratkega dosega, ki vam jih pogosto predlagajo in osvojite Jezusovo miselnost, se boste lahko v polnosti uresničili in postali seme upanja.

Na to nas spominja tudi obhajanje tega svetega Kompostelskega leta. In to je to, kar v skritosti srca, naj to jasno vedo ali le čutijo, ne da bi to znali z besedami izraziti, živijo številni romanji, ki hodijo in pridejo vse do Santiaga de Compostele, da bi objeli Apostola. Utrujenost od hoje, raznolikost pokrajine, srečevanje z osebami drugih narodnosti, jih odprejo temu, kar je najglobje in skupno vsem ter ljudi povezuje: bitja, ki iščejo, bitja, ki potrebujejo resnico in lepoto, izkušnjo milosti, ljubezni in miru, odpuščanja in odrešenja. Tako v najbolj skritem kotičku teh ljudi, odmeva Božja navzočnost in delovanje Svetega Duha. Da, vsak človek, ki v sebi obmolkne, se oddalji od poželjenja in želja po takojšnjih potešitev. Da, človeka, ki moli, bo Bog razsvetlil, da bo srečal in priznal Kristusa. Kdor roma v Santiago to predvsem dela zaradi tega, da bi se srečal z Bogom, ki ga z odsevom Kristusovega veličastva sprejme in blagoslovi ob prihodu do stebrišča slave.

Od tukaj se, kot glasanik Evangelija, ki sta ga Peter in Jakob podpisala s lastno krvjo, želim obrniti pogled na Evropo, ki je šla na romanje v Kompostelo. Katere so njene velike potrebe, strahovi in upanja? V čem je poseben in temeljni prispevek Cerkve tej Evropi, ki je v zadnjega pol stoletja prehodila pot novih sprememb in projektov? Prispevek Cerkve je osredotočen na odločilno in preprosto resničnost, da Bog obstaja in da nam je On dal življenje. Samo On je absoluten. On je zvesta in nespremenljiva ljubezen, neskončen cilj, ki se odseva v vseh dobrinah, resnicah in čudovitih lepotah tega sveta; čudovitih a ne zadostnih za človekovo srce. To je dobro razumela sveta Terezija Jezusova, ko je zapisala: ‘Dovolj mi je Bog’.

Za Evropo je bila tragedija, ko se je predvsem v XIX. stoletju uveljavilo in razširilo prepričanje, da je Bog človekov tekmec in sovražnik njegove svobode. S tem je hotelo zasenčiti resnično svetopisemsko vero v Boga, ki je poslal svojega Sina Jezusa Kristusa na svet, da bi nihšče ne umrl, ampak bi vsi imeli po Njem večno življenje (prim. Jn 3,16).

Sveti pisatelj to jasno pove pred poganstvom, ki meni, da Bog zavida človeku in ga zaničuje. Čemu bi Bog ustvaril vse te stvari, če jih ne bi imel rad, On, ki v svoji brezmejni polnosti ne potrebuje ničesar (prim. Mdr 11, 24-26)? Čemu bi se Bog razodel ljudem, če bi ne imel namena, zaščititi jih? Bog je začetek našega bitja ter temelj, višek naše svobode in ne njen nasprotnik. Kako se lahko umrljivi človek utemelji v sebi samemu in grešnik spravi s seboj? Kako je to mogoče, da se javno molči o prvotnih in bistvenih resničnostnih človeškega življenja? Kako je lahko to, kar je najbolj odločujoče, zaprto v čisto zasebnost in izgnano v mračnost. Ljudje ne moremo živeti v temi, ne da bi videli sončne svetlobe. Če je tako, kako je mogoče, da se odreka Bogu pravico, ki je sonce razuma, moč volje in magnet naših src, da predlaga tisto luč, ki prežene vsako temo? Zato je potrebno, da se beseda Bog vrne in spet veselo odmeva pod Evropskim nebom. Da se ta sveta Beseda ne bi več nikoli nevredno izgovarjala; da je ne bi več uporabljali za namene, za katere ni namenjena. Potrebno jo je vredno izgovarjati. Potrebno je, da jo zaznavamo v vsakdanjem življenju, v tišini dela, v bratski ljubezni, težavah, ki jih leta prinašajo s seboj.

Evropa se mora odpreti Bogu, se brez strahu srečati z Njim, sodelovati z njegovo milostjo za tisto človekovo dostojanstvo, do katere so prišla najboljša izročila: poleg svetopisemskega, ki je glede tega temeljno, še izročila klasičnega, srednjeveškega in modernega obdobja, iz katerih so se porodile velike filozofske, literarne, kulturne in družbene stvaritve Evrope.

Ta Bog in ta človek sta se konkretno in zgodovinsko razodela v Kristusu. Kristusa, ki ga lahko najdemo na poteh, ki vodijo v Compostelo, saj je na vsakem križišču križ, ki vas sprejme in usmeri naprej. Ta križ, vzvišeno znamenje Ljubezni, ki gre do konca in je zato dar ter odpuščanje ob enem, mora biti v temini časa naša zvezda severnica. Križ in ljubezen, križ in svetloba so bile sopomenke naše zgodovine, saj se je Kristus pustil pribiti na križ, da bi tako najbolj dokazal svojo ljubezen in nas povabil odpuščanju in spravi in tako poučil, da se zlo premaga z dobroto. Nikar se ne prenehajte učiti od tega Kristusa, ki je na križiščih naših poti in življenj. Saj nam po njem prihaja Bog naproti kot prijatelj, oče in voditelj. O blagoslovljeni križ, vedno sveti na evropskih tleh!

Dovolite mi, da od tukaj razglasim človekovo veličino, da bo lahko začutil ogroženost svojega dostojanstva od tega, kar mu odvezma njegovo vrednost in prvotno bogastvo, ga vodi v obrobnost in smrt, ki doleti najslabotnejše in uboge. Ne moremo častiti Boga, ne da bi zaščitili človeka, ki je njegov sin, in ne moremo služiti človeku, ne da bi se vprašali, kdo je njegov Oče in odgovorili na to vprašanje. Evropa znanosti in tehnologije, Evropa civilizacije in kulture mora istočasno biti Evrppa odprta za presežnost in za bratstvo z drugimi celinami, odprta živemu in pravemu Bogu, začenši od živega in resničnega človeka. To je to, kar želi Cerkev prispevati Evropi: biti pozorna do Boga in pozorna do človeka, izhajajoč iz razumevanja, ki nam ga je o obeh podaril Jezus Kristus.

Dragi prijatelji, povzdignimo pogled upanja k vsemu temu, kar nam je Bog obljubil in nam daje. Naj nam da svojo moč, okrepi kompostelsko nadškofijo, poživi vero svojih sinov in jim pomaga ostati zvesti svojemu poklicu ter utrjevati Evangelij tudi v drugih deželah. Naj sveti Jakob, Gospodov prijatelj, izprosi obilen blagoslov za Galicijo, za druga španska ljudstva, evropska ljudstva in ljudstva drugih dežel onkraj morij, kjer je Apostol znamenje krščanske identitete in oznanjevalec Kristusa.