Saj po novem letu boljše bo ...

Naš pogled | 30.11.2010, 17:16 Matjaž Merljak

Stopili smo v adventni čas, prva sveča je načeta, pokrajina prav praznično bela, mir pred srci in prazniki skoraj pred vrati. Praznikom se bodo vrata gotovo odprla, ne gre drugače. Koledarju je ostal le še en neodtrgan list … Kako bo z mirom in njegovim vstopom v naše srce, pa ne vem zagotovo.

Nemira, ki ga ponujata današnji čas in naš svet, je veliko. Veliko preveč! Kaže se v skrbeh, ki so povezane s službo, družinskim proračunom, kaže se prek stavk, zahtev po pravičnosti, glasen je tudi zaradi mnogih odmevnih primerov pred sodišči.

Ljudje se sprašujemo kam pelje vse skupaj, skrbi nas kako je s kapitanom, kdo je v resnici krmar in kdo nadzoruje smer. Zdi se, da je kapitanu in ostalim odgovornim bolj vseeno kako bo z ladjo, kakšna usoda čaka običajne mornarje, občutek imamo, da niti ne vedo prav dobro kje je pristanišče in kam nas nese. Da se le imajo lepo v razkošnih sobanah, da le lahko poskrbijo zase in za svoje. Veliko se govori in piše o ladji, ki se navidez potaplja, pa vendar skuša pomagati ostalim, ki jim voda prav zares že pljuska skozi krov.

Verjetno ob prispodobah z ladjo, bogatimi kapitani in prestrašenimi mornarji vsak najde svojo asociacijo, bojim pa se, da v teh dneh večina pomisli na isto: našo ljubo državo, gospode v kravatah in gospe na bolj ali manj odločilnih mestih. Vrste pred vrati dobrodelnih organizacij, vedno več klicev pomoči, obupani posamezniki v različnih anketah, v nebo vpijoče število nezaposlenih, na drugi strani pa samozavest vladajočih, prepričanje o tem kako bomo iz težav izstopili z dvignjeno glavo, kot zmagovalci. Človek bi bil iskreno vesel klica finančnega ministra, ki je včeraj obelodanil, da zmagujemo v spopadu s krizo. Morda, a vsak spopad ima posledice. Tudi za končnega zmagovalca. Žal se ve: padli v boju, zmagovalcev tako ali tako na koncu ne skrbijo kaj veliko. No, saj je bilo hudo, rečejo, in škoda, da je žrtev toliko, a zmaga je le zmaga. Upamo nanjo, le cena nas skrbi!

V prejšnjem tednu sem se spraševal kje neki se skriva vrag, ki je štrene zamešal tako hudo, da so na eni strani taki, ki se morajo več mesecev truditi, pripravljati dobrodelni koncert – mislim na Klic dobrote – in jim uspe zbrati dobrih 130.000 evrov, na drugi pa posamezniki, ki so s svojimi posli vrteli milijone. No, govori se, da se je lep del denarja prijel njihovih prstov. Kako težko razumem, da moramo zbirati za posameznike in družine v stiski, ki so se tam znašli prav zaradi prej omenjenih oboževalcev denarja. Vsak njihov gib je verjetno že od nekdaj nadzorovan in voden s strani izvrstnih odvetniških služb. Dobro so vedeli, da so hodili po robu, ga pogosto prestopili, pa vendar ostali v mejah dogovorjenega in pred zakonom morda celo dovoljenega. Igrica pač! Monopoli v živeo, to je pravi pravem reality šov. Kupujejo, kreditirajo, si posojajo, bogatijo. Ko se igrica konča, pač pospravijo figurice, si na novo razdelijo kartončke in ponovijo vajo. No, včasih se igralci zamenjajo, kateri od njih odstopi, pride kak drug igralec in kocka je spet v zraku … Monopoli. Družabna igra, družba pa hira!

Že od nekdaj je tako, da ga človek pač tudi lomi, da igralec goljufa. Zato pa imamo sodišča in pravne poti, ki naj bi omenjene in ostale nepravilnosti kaznovale. Pa se je v minulih časih, kaže, zataknilo tudi tu. Ljudje nimajo velike mere zaupanja v tehtnico prava. Skrbi jih povezanost vpletenih, skrbijo nas dogovori med takimi, ki bi se ne smeli dogovarjati, imamo dokaze za prepletenost interesov, sorodstvene povezave … Kako naj človek potem zaupa sistemu? Kako naj zaupa raznim komisijam, ki sprašujejo, odgovora pa ne dobijo? No, pravzaprav dobijo enega samega, vsi naslednji pa so „enaki prejšnjemu“ - kot smo lahko slišali v petek v Državnem zboru.

Hudo je brati odmeve na aktualna dogajanja, s skrbjo človek spremlja odmeve na spletnih forumih in gnev, ki se cedi iz zapisov anonimnih razočarancev. Zdi se, da se Slovenec počasi prebuja. Dolgo se je namreč govorilo, da je mera našega potrpljenja velika, da se nikoli ne „zgodi ljudstvo“ in, da raje potrpimo, kot, da bi dvignili glas. No, to misel so v minulih mesecih sicer nekoliko razblinile stavke, a kakega hudega splošnega zgražanja in zahtev, pa v resnici še vedno ni bilo zaznati. Kako družbeno aktivni smo, se pokaže tudi na referendumih, ki rastejo kot gobe po dežju. Eden je tik pred nami, drugi se napovedujejo in gredo po poti, ki vodi na volišča. Odločiti se bo treba, pa četudi se vam zdi, da se boste odločali namesto tistih, ki smo jih izbrali za to!

Joj, človek bi včasih najraje zbežal! Vsaj za kratek čas. A kaj, ko denarnica ne omogoča vozovnice za vlak. Kaj šele za letalo. Pa smo spet tam. Mnogi nimajo, drugi pa se, službeno sicer, vozijo za lepe denarce. Pet ministrov je letos za službene poti porabilo 150.000 evrov, so pisali časniki v soboto. No, morda te novice niste ujeli … Saj sem nekoliko pretiraval, ne vem, če je ravno množica poročala o morebitni potratnosti. Skratka: imamo letalo, ki hrusta denarce v hangarju, po novem tudi ladjo, ki jih bo požirala v glavnem v pristanišču in ljudstvo, ki … nima. Ne hangarja, ne pristanišča, ne ladje ali letala in ne denarcev. Ima obljube, dolge nosove in „poln kuf'r“ skrbi, ki se ponavljajo iz meseca v mesec.

Še dobro, da je nastopil (na začetku omenjeni) advent. Prinaša mir, bližanje rojstvu Kralja in misel na sočloveka. Vem, da se bo znova dokazalo, da darovi revnih vdov prinašajo srečo pomoči potrebnim, mnogi bogatini pa bodo tudi v tem decembru nakazovali le na račune, ki prinašajo potrebno davčno olajšavo. So pa decembra veseli tudi oblastniki (lokalni in drugačni). Iger nam bodo dali, iger. Človek pozabi na skrbi, če ve, da bodo ulice bogato okrašene, da bo lahko vsaj opazoval lepo založene trgovine, zvečer pa na osrednjem trgu prisluhnil še kaki pojoči zvezdi ali smreki. Kaj lepšega?! Skromni smo postali: že igre so dovolj, še kruh ni več nujno potreben. Zato: lep advent vsem in: „Saj po novem letu boljše bo!“.