Londonski rojaki v Hyde parku
Rojaki pri papežu, rojaka k Bogu
Matjaž Merljak
Slovenski župnik v Londonu, Stanislav Cikanek, tokrat piše o udeležbi Slovencev ob obisku papeža Benedikta Šestnajstega v Veliki Britaniji v mesecu septembru. Sporočil je tudi, da sta v večnost odšla rojaka iz Readinga in Kempstona.
Naša katoliška skupnost je bila dejavna in navzoča predvsem 17. in 18. septembra, ko se je sveti oče mudil v Londonu. V soboto, ko je ob 10. uri dopoldne vodil bogoslužje v westminstrski stolnici, smo bili tam navzoči s svojima zastopnikoma. To sta bila slovenski župnik in predstavnik župnijskega sveta, Ivan Lavrič. Ker je naša skupnost v Angliji majhna, smo imeli dovoljenje za udeležbo pri papeževi maši samo za dve osebi in pri molitvenem bdenju v londonskem Hyde Parku za skupino 11 oseb. Kasneje se je izkazalo, da bi bila naša skupina lahko večja, a že čas ni dopuščal za prijavo in zelo natančno registracijo zaradi poostrenih varnostnih ukrepov.
Potrebno pa je reči, da je papežev štiridnevni obisk izredno lepo potekal. Že vreme je bilo zelo naklonjeno, da je to prava redkost v tej deželi. Mediji, posebno BBC TV in radio, so izredno lepo - naklonjeno, spoštljivo in dostojanstveno - komentirali papežev obisk in ga v celoti pokrivali, tako rekoč: spremljali so vsak papežev korak na tem otoku. Zlasti tuji mediji, predvsem slovenski, so za London napovedovali dokaj črn scenarij, a se je kljub pripravljenemu in organiziranemu nergaštvu (bilo je polno jeze in precej kričanja) vse lepo »razblinilo, kot milni mehurček v zraku« (ki je lepa primerjava v pismu bralca Gačnika v tedniku Družina) in še pravi: »samo naši (t. j. slovenski) novinarji tega niso opazili«. Nasproti temu »milnemu mehurčku« nekaterih nergačev v Londonu (vprašanje tudi je koliko od teh je bilo v resnici Britancev?!) pa je bil odgovor v kakih 80 tisočih, predvsem mladih, ki so napolnili ogromno areno v Hyde Parku ob molitvenem bdenju s papežem. Veselje in navdušenje teh mladih in množic, ki so svetega očeta spremljale razvrščene po ulicah Londona, je dobesedno osupnilo tukajšnje televizijske komentatorje. O tem seveda slovenski medijski komentatorji molčijo!
Po poletnih počitnicah, ko v mesecih julij in avgust ni bilo rednih slovenskih maš v kapeli »Našega doma« v Londonu, smo na drugo nedeljo v septembru zopet začeli z njimi. Odslej bodo vsako drugo nedeljo v mesecu ob 4. uri popoldne. Te sv. maše so namenjene vsem našim rojakom iz Londona in okolice. Septembrske slovenske sv. maše udeležilo bolj malo rojakov. Upamo, da jih bo prihodnjič prišlo kaj več.
Vatovec se je rodil 6. novembra leta 1924 v Mariboru in dobil ime Rajko Lucijan. Ker je bil oče orožniški častnik, je otroštvo preživel v Splitu, leta 1937 se je družina preselila v Mursko Soboto, leta 1940 pa v Ljubljano. Tam je leta 1943 z odličnim uspehom maturiral na 1. moški realni gimnaziji. Nato se je vpisal na medicinsko fakulteto. Ko so jo zasedbene oblasti zaprle, je stopil v policijo. Ob koncu vojne se je umaknil na Koroško, Angleži pa so ga poslali v italijanska taborišča (Eboli idr.). Tam se je tesno prijateljsko povezal s tistimi mladimi, kritičnimi Slovenci, ki so večinoma pripadali Jugoslovanski vojski v domovini in so še pred razselitvijo v Nemčiji osnovali Slovensko pravdo. Jedro te skupine, katere gibalna sila je bil Dušan Pleničar, se je preselilo v Veliko Britanijo in Vatovec je bil do konca v vodstvu Slovenske pravde ter v ožjem krogu sodelavcev njenih publikacij ter revije Klic Triglava.
Že od mladih nog je bil Vatovec navdušen športnik in član Sokola, študiral je violino in pel v zboru, posebno pa je ljubil jezike. Že v taborišču je bil tolmač, po prvem obdobju fizičnega dela pa je bil v Angliji, kjer si je leta 1951 z domačinko ustvaril družino, sprejet v službo na BBC. Delal je v oddelku BBC Monitoring, kjer za potrebe vlade poslušajo, snemajo in prevajajo pomembnejše radijske novice z vsega sveta. Zadolžen je bil za oddaje v srbohrvaščini, slovenščini, po potrebi tudi v drugih jezikih, zlasti v nemščini.
Čeprav se je s 65. letom upokojil, so ga v nujnih primerih, na primer v času zadnje krize Jugoslavije in osamosvojitvenih procesov, ponovno klicali na delovno mesto.
Kot dopisni slušatelj je v Londonu dosegel univerzitetno diplomo iz nemščine in zgodovine. V Readingu je na neki višji šoli honorarno poučeval latinščino in francoščino, na tečaju za odrasle pa ruščino.
V času slovenske pomladi je že precej zamrla slovenska skupnost v Veliki Britaniji ponovno oživela. Vatovec je bil ob Dušanu Pleničarju in drugih sodelavcih med drugim v vodstvu Konference za Veliko Britanijo pri Svetovnem slovenskem kongresu, ki so jo ustanovili aprila 1991. Posebno so se posvetili vprašanju slovenskega državljanstva. Večkrat je obiskal Slovenijo in do nastopa bolezni redno sledil dogajanju v vsem slovenskem prostoru. (Ivo Jevnikar, Repen-Trst)
Pokojna Avguština se je rodila 31. maja 1925 v kraju Kanalec v Slovenki Benečiji (Italija) v družini Kragelj. Na britanski otok je prišla leta 1949. Zaposlitev je najprej dobila v Londonu, kjer se je spoznala s Cirilom (Cenetom) Svetetom in se z njim poročila 9. avgusta 1956 v Waltham Cross-u (severni London), kjer je njen mož kupil hišo. Ker pa Avguštini v tistem kraju ni bilo všeč, sta se preselila v Bedford, kjer sta v kraju Kempston kupila hišo. Tam sta živeli in še živita njeni sestri: Alma in Marčela, tudi oni poročeni s Slovencema. Alma je poročena z Maksom Gregorcem, Marčela pa je sedaj vdova po Ivanu Klemenčiču. Tudi Avguština je bila že precej časa vdova. Njen Cene (Ciril) je odšel v večnost že pred leti. Zadnjih nekaj let je bila toliko onemogla, da je morala živeti v domu za starejše občane. Dobri Bog naj ji da večni mir in pokoj – naj počiva v miru! (Maks Gregorec)
