100. obletnica rojstva blažene Matere Terezije
Komentarji | 25.08.2010, 09:36 Marta Jerebič
"Po rodu sem Albanka, po državljanstvu Indijka, po veri katoliška redovnica. Po svojem poslanstvu pripadam svetu. Moje srce v celoti pripada Srcu Jezusovemu." Majhna po postavi, trdna kot skala v veri. Mati Terezija iz Kalkute se je popolnoma predala poslanstvu oznanjevanja Božje ljubezni človeštvu, zlasti najrevnejšim, je zapisano v življenjepisu, ki je bil prebran med slovesnostjo ob njeni beatifikaciji leta 2003. Jutri obeležujemo njeno 100. obletnico rojstva.
Otroška leta
Mati Terezija se je rodila 26. avgusta 1910 v Skopju. Bila je najmlajša izmed otrok, ki se je rodila Nikolu in Drani Bojaxhiu. Krščena je bila kot Gonxha Agnes. Ob nenadni smrti njenega očeta, ko je imela Gonxha komaj 8 let, se je družina znašla v finančnih težavah. Kljub temu je njena mati otroke vzgojila trdno in ljubeče, ter s tem v veliki meri vplivala na značaj in poslanstvo njene hčere. Gonxhino versko vzgojo je izpopolnjevala jezuitska župnija, kjer je bila zelo dejavna.
Želja po misijonih
Z željo, da bi postala misijonarka, se je pri 18-ih letih pridružila irskemu inštitutu Blažene Device Marije, poznanem kot inštitut loretskih sester. Tam je tudi prejela ime s. Marija Terezija, po Terezi Deteta Jezusa. V Kalkuto je prispela januarja 1929. V loretsko skupnost v Kalkuti so jo sprejeli po prvih zaobljubah maja 1931, tam pa je v šoli sv. Marije poučevala dekleta. Zadnje zaobljube je naredila leta 1937, in postala, kot je večkrat rekla, Jezusova nevesta za večnost. Vse od takrat so jo klicali Mati Terezija. Nadaljevala je s poučevanjem na omenjeni šoli in leta 1944 postala njena ravnateljica. Bila je poznana po svoji dobroti, nesebičnosti in pogumu ter zmožnosti za trdo delo in naravnim talentom za organizacijo.
Klic v klicu
10. septembra 1946 je med vožnjo z vlakom od Kalkute do Darjeelinga, kamor je hodila na vsakoletne duhovne vaje, doživela 'navdih' njen 'klic v klicu'. Od tistega dneva naprej je zadovoljitev Jezusove žeje po ljubezni postala njena gonilna sila v življenju. V naslednjih tednih in mesecih ji je Jezus prek notranjega izražanja in videnj razodel svojo željo, naj pomaga širiti njegovo ljubezen. Razodel ji je bolečino glede zanemarjanja revnih. Mater Terezijo je pozval, naj ustanovi versko skupnost misijonark ljubezni, ki bo v službi najrevnejših.
Strežba najrevnejšim med revnimi
Minili sta dve leti preden je Mati Terezija dobila dovoljenje. 17. avgusta 1948 je prvič oblekla bel sari z modrimi obrobami, zapustila vrata samostana in se podala v svet revnih. Po kratkem tečaju z redovnicami Medical mission sisters v Patni se je vrnila v Kalkuto in našla trenutno nastanitev pri malih sestrah ubogih. Decembra leta 1948 se je prvič odpravila v siromašni del mesta. Obiskala je družine, umila rane nekaterim otrokom, poskrbela za moža, ki je umiral na cesti in stregla bolnici, ki je umirala zaradi podhranjenosti in tuberkuloze. Vsak dan je začenjala v občestvu z Jezusom v evharistiji, nato pa z rožnim vencem v roki odšla med ljudi, da bi mu služila v nezaželenih in neljubljenih. Po nekaj mesecih so se ji pridružile nekatere njene nekdanje učenke.
Kongregacija misijonark ljubezni
Sedmega oktobra 1950 je nadškofija v Kalkuti uradno priznala novo kongregacijo misijonark ljubezni. Približno 10 let pozneje je Mati Terezija že začela pošiljati prve sosestre v druge predele Indije, podelitev statusa redovne kongregacije papeškega prava leta 1965 pa jo je opogumila, da je odprla misijonsko hišo tudi v Venezueli. Kmalu so sledile še postojanke v Rimu in Tanzaniji, nato pa po vseh celinah. V 80.ih letih minulega stoletja je odprla hiše praktično po vseh komunističnih deželah, od Sovjetske zveze, do Albanije in Kube. Neuresničena pa je ostala njena želja, da bi odprli hišo na Kitajskem, saj jim je tamkajšnja vlada to preprečila.
Poleg geografske širitve je Mati Terezija poskrbela tudi za duhovno širitev znotraj karizme. Tako je ustanovila več moških vej. Ob njeni karizmi se navdihujejo tudi nekatere laične družbe.
Delo Matere Terezije in naglo širjenje njene karizme po svetu sta pritegnila mednarodno pozornost, ki se je začela odražati v podeljevanju raznih nagrad. Vrhunec predstavlja Nobelova nagrada za mir leta 1979. Mediji so z vedno večjim zanimanjem začeli spremljati njeno delo.
Mati Terezija je tudi v zadnjih letih življenja kljub naraščajočim zdravstvenim problemom vodila svojo kongregacijo. Marca 1997 je še blagoslovila svojo naslednico, s. Nirmalo, se srečala s papežem, nato pa se vrnila v Kalkuto, kjer je 5. septembra končala svoje zemeljsko življenje. Njeno poslanstvo danes nadaljuje 5.000 sester redovne skupnosti misijonark ljubezni, ki delujejo v 762. skupnostih v 135 državah sveta.
Beatifikacija
Manj kot dve leti po njeni smrti se je zaradi množičnega prepričanja o njeni svetosti, s posebnim papeževim spregledom začel postopek za njeno razglasitev za blaženo. Papež Janez Pavel II. jo je za blaženo razglasil 19. oktobra 2003, njen godovni dan pa se praznuje 5. septembra. Postopek razglasitve za svetnico bo sklenjen, ko bo znano in dokazano še drugo čudežno ozdravljenje na njeno priprošnjo.
Prihodnost misijonark ljubezni
Misijonarke ljubezni nimajo nobenih velikih programov za naslednjih deset let. Kot je v pogovoru za Agencijo Fides povedala sedanja predstojnica redovne skupnosti s. Mary Prema, si prizadevajo ostati odprte za tisto, kar od njih zahteva Bog. Tudi Mati Terezija ni nikoli dala nobenih navodil za prihodnost reda. Njeno edino in stalno priporočilo je bilo le to, da si morajo misijonarke neprestano prizadevati, da postajajo vedno bolj svete.
