I'm Sloven'c, I'm Slovenka

| 17.08.2010, 16:56 Matjaž Merljak

Poleti se naše ceste, ulice, mesta in vasi kar nekako izpraznijo. Ob koncih tedna poročamo o selitvi narodov, o neke vrste sodobnem nomadstvu s severa na jug, z juga na sever, vzhod ali zahod. Tudi Slovenci pri tem izseljevanju v svet, če lahko tako rečemo, nismo nobena izjema.

Po drugi strani pa je poletje tudi čas, ko je v domovini več Slovencev. V mislih imam izseljence. Pridejo na obisk k sorodnikom, morda raziskovat svoje korenine ali pa se učit slovenščino. Nekateri se udeležijo tudi prireditev, ki so v tem času namenjene njim oz. nam, ki živimo v matični državi.

Julija je bilo v Sloveniji več kot 70 dijakov iz čezoceanskih dežel, pa folkloristi iz Kanade, konec julija je v Slovenijo prišlo 40 slovenskih otrok iz sveta na zanje pripravljen tabor, malo kasneje pa je bilo pri nas tudi 12 učiteljev in učiteljic slovenskega jezika po svetu, če omenim le tiste, s katerimi sem se srečal. Vsa srečanja so bila zelo prijetna in prisrčna.

Občudujem mlade, ki si toliko tisoč kilometrov stran prizadevajo za slovenski jezik in slovenstvo, se odpovedo svojemu prostemu času v dobro skupnosti in svojih korenin. Razen redkih izjem so odlično govorili slovensko, prav tako kot so odlično med seboj govorili angleško ali špansko. Pa jim ne gre zameriti. Živijo v drugem okolju, se vsak dan družijo z vrstniki, ki niso Slovenci. Čutil pa sem, da imajo slovensko srce.

Občudoval sem učitelje iz ZDA in Kanade, ki so med počitnicami prišli v Slovenijo na seminar. Žrtvovali so svoj dopust, ker so želeli pridobiti nova znanja, spoznanja in pripomočke, predvsem pa splesti nove vezi. In dobiti potrditev, da niso sami, ki si za to prizadevajo, da imajo tudi podporo s strani države. Kako lepo je bilo med že nekoliko sivimi glavami videti mlade obraze. Ker so že druga ali tretja generacija, je njihovo znanje slovenščine temu primerno. A to človek prezre ob zanosu in želji, ki so ju kazali, da bi mladim rodovom podali vez s slovenstvom, s Slovenijo, s pristnimi slovenskimi vrednotami.

Ob tem se spominjam besed Marije Ahačič Polak iz Kanade, ki jih povedala na letošnjem desetem vseslovenskem srečanju v državnem zboru. Tamkajšnji Slovenci se čvrsto oklepajo kulture, ki so jo prinesli s seboj. Zavedajo se, da bodo s to popotnico iz domovine uspeli premagovati še tako težje preizkušnje in še tako velike ovire v amerikanizrani kulturi. Slovenska društva so neke vrste slovenski otočki, ker v slovenskem duhu vzgajajo mladino. Pa ne v duhu sodobne kulture, ki k njim prihaja iz Slovenije. Zaradi nje je kanadske Slovence dostikrat sram. Dejala je, da tudi pripadniki druge in tretje generacije Slovencev kljub svoji zaposlenosti in višji strokovni izobrazbi kot so jo imeli njihovi starši radi vodijo svoje otroke v slovensko družbo na slovenska letovišča, da jih ne bi za seboj potegnila neprimerna družba.

Upam le, da bo država še dolgo in primerno podpirala te slovenske otoke po svetu – slovensko šolo in učitelje. Ne smemo pozabiti, da je večina teh šol v okviru slovenskih župnij.